VIII. zapis - dva heroja (prvi del)

Nekoliko starejši smo v svojih mladih letih dostikrat slišali izraze kot: najboljši so padli ali: svoji so ga pospravili pa tudi: revolucija žre svoje sinove, ki korenini še dlje nazaj.  V razkol med  "Ljubljano" in "priključeno" Primorsko ne vem, če se je kdo kdaj poglabljal, niti koliko ga ljudje razumejo, vendar obstaja. Nadaljujem s trganko iz del dr. Toneta Ferenca, ki je bil vodilni slovenski zgodovinar 2.vojne in bom zato mogoče porabil malo več  "papirja" da zložim skupaj, kar bi rad povedal. Namreč, prizadeti so vlagali nadčloveške napore, da bi spremenili (za Slovence) krivičen fašistični sistem, pa jim ni uspelo. Tisto, kar je potem nastalo, ni izšlo iz njihovih prizadevanj... Primorski odpor je bil namreč "ugrabljen", podobno kot nam je danes predstavljena ugrabitev sirske uporne opozicije s strani islamske države. Žarko, je bil kot študent udeležen v spodaj opisanem ( 2. tržaškem ) procesu:

• Ferenc, T. (1977). Akcije organizacije TIGR v Avstriji in Italiji spomladi 1940. Ljubljana. (ne vem, katera stran)

Žarko, ki nikdar ni postal heroj, pač pa so ga na drug način vse oblasti  okradle - nadvse značilno in pomembno - tudi svoji, (Slovenija, Ljubljana !) - in tudi "Stjenka", ki je kasneje padel, sta okusila tržaške zapore in dobila karakteristiko "komunist".

Kasnejši narodni heroj in general v JLA,  Rudi Kodrič, Branko, je, nasprotno, lezel navzgor v hierarhiji fašisične stranke in kot vojak - tečajnik, uspel pridobiti najnižji oficirski čin. Ob napadu na Jugoslavijo, se je nahajal v okupacijski armadi na Dolenjskem in ne mogoče kot vojak brez orožja v kakem od kampov v nižji Italiji. Čeprav v Pričevanjih piše o sebi :

je v tak razvoj dogodkov nemogoče verjeti. "Divjak" Stjenka, ki je po odhodu v ilegalo pobijal za manjši greh, si kaj takega ne bi dovolil. Izročilo pravi, da je na portalu domačega dvorišča, ko je Rudi "zmanjkal" pisalo v italijanščini: Rudi je mrtev. Šlo je za zaščito njegove družine Kodrič (Zdrenjevi) pred oblastmi fašistične Italije. Ker Rudi je bil takrat doma na obisku in se v enoto ni vrnil. Vse je kazalo, da je žrtev partizanov.

Stjenka je s svojo skupino bolj ali manj grobo novačil med tistimi, ki so se pojavili doma na dopustu. Nenazadnje je šlo za že usposobljen kader, ki je moral uniformo zamenjati za cunje. Po tistem sta si bila sicer fizično na istem polu, vendar v "ne prav dobrem" odnosu. V začetku maja je Rudi naveden še v trupi - kraški četi, kot pravi, da z gotovostjo našteva skupino Franc Šibelja v svoji knjigi Med prvimi partizani na Krasu na strani 219. Praviloma  je partijska organizacija na terenu  bila tista, ki je organizirala odpor in rezultat njenega dela so bile lastne enote ( partizanov) , za katere je tudi skrbela. Skozi ta vidik je to kar pravi, mogoče celo res - da je kot italijanski vojak navezal stik s slovensko partijo v Ljubljanski pokrajini, igral dvojno vlogo in potem na domačem terenu povzročil popoln kaos. Če je bil prej miljenec fašističnih oblasti, ga je po "levitvi" vzel v bran in svoje vrste sam Dugulin Avgust. 

Uradno se ohranja spomin na narodnega heroja kot sem posnel z interneta: ( kako le narodnega, če narodnost dejansko ni štela nič)

KODRIČ, Rudi - Branko

vojak, politični delavec, diplomat, narodni heroj, general

Rojen:  24. julij 1920, Mali Dol pri Komnu 

Umrl:  9. november 2006, Sežana

Kraj delovanja: 

Sežana, Beograd (Srbija), Rim (Italija), Pariz (Francija)

Pred začetkom 2. svetovne vojne je bil zaposlen kot kovinarski delavec v tržaški ladjedelnici. Leta 1942 se je pridružil narodnoosvobodilnemu boju in bil do konca marca 1943 borec v 1. Kraški četi. Leta 1943 je postal komandir karavle P-13. Bil je sprejet v Komunistično partijo Slovenije, po kapitulaciji Italije pa je postal namestnik političnega komisarja Kosovelove brigade, nato politični komisar 31. divizije in komandant 30. divizije. V zadnji ofenzivi na IX. korpus je bil ranjen, zdravil se je v Bolnici Franja. Po vojnah je bil v raznih vojaških službah. V Beogradu je leta 1949 končal diplomatsko šolo in leta 1954 še Višjo vojaško akademijo JLA. Bil je vojaški ataše v Pragi, Rimu in Parizu. Med leti 1960 in 1966 je delal v generalštabu JLA v Beogradu. Leta 1966 se je upokojil s činom generalmajorja.
Po upokojitvi se je preselil v Sežano in opravljal različne družbenopolitične funkcije. Bil je podpredsednik in predsednik Skupščine Občine Sežana in predsednik Sklada za obnovo kulturnozgodovinskega spomenika Štanjel.

tudi še:

    5. Rudi Ko d r i č - Branko, roj. 24. 7. 1920 v Malem Dolu pri Komnu na Krasu. Po poklicu je bil precizni mehanik. Pred vojno je bil zaposlen v ladjedelnici v Tržiču (Monfalcone). V družini je bilo pet bratov. Vsi so bili v partizanih in oficirji. Poleg Rudija živi še brat Edi v Novi Gorici. V partizanih je opravljal razne dolžnosti in funkcije. Tako je bil od 29. 6. 1944 do 3. 9. 1944 komisar 31. divizije, nato do 5. de­cembra 1944 komandant 30. divizije 9. Korpusa, zatem pa je bil poslan v višjo oficirsko šolo v Metliko. Po vrnitvi iz šole pa je bil v začetku februarja 1945 imeno­van za namestnika komandanta italijanske udarne divizije Garibaldi Natisone, ki je tudi bila v sestavi 9. Korpusa. Po vojni je bil imenovan za komandanta mesta Tržič-Monfalcone, kar je bil do delitve Primorske s Trstom na cono A in cono B. Sedaj biva kot general v pokoju v Sežani, Ulica talcev 13/A.

Niso zapisali, vendar poleg bratov je imel Rudi tudi tri sestre. Marijo, Rozalijo in Jožefo ( Pepino). Desetletje starejša Marija je bila poročena v Komen in v času vojne že imela družino s "sosedom pri vhodu na levo", kot ga imenuje tigrovec Godnič Ignac. Kakor je zapisal ( list 33.) in sem prilepil v II. objavo. Kodrič v svojih spominih Marijo omeni, kot sestro Rozalije, ki pa je seveda tudi bila njegova sestra, poročena k sosedu  na domačijo Skalun in tudi že z družino. ( V tipkopisu, ki mi ga je dal, je prazen prostor za sliko in začnem s podnapisom. Je pa slika v izdani varianti na vpogled v VII. zapisu)

Brez pomoči svoje sestre Marije, njenega moža in posledično članstva v fašiu, bi bil Rudi kot večina- vojak brez puške v "specialnem" bataljonu niže v Italiji. Po njegovem izginotju, so pač vsi obrnili ploščo in celo karabinjer je potem "delal za slovensko stvar" !? Torej: Rozalija Jazbec je bila njegova sestra, prav tako tudi njena sestra Marija, Alojz Jazbec torej svak in postavili so se na čelo in za vzor tistim, ki so se še malo prej okrog njih sukali z največjo opreznostjo ali najraje niti ne. ( Izpostavljam med temi seveda svojo teto "Žarko", ki je potem za svoj "greh" , ker je podpirala svoje in bila pravi čas na pravi strani, plačevala celo življenje).

Spodnje priloge iz Izbranih del T. Ferenca (prva je del strani 235),  govorijo o porastu članstva 

slovenske partije. Tako spodaj Pokrajinski komite za Primorsko navaja za Kras 3 člane (šele januarja 43.)

Sprememba kriterijev za sprejem v partijo zasluži posebno razlago.
Poudarki ( rdeče) v nadaljevanju  pomembno označujejo partijski odnos do Primorcev, katerih antifašistični naboj je bil kasneje izkoriščen za drugotne cilje.

Zgoraj primer, kako je partijski kriterij čistil članstvo tudi v "frontni" OF. Ilegala je bila pogoj za funkcijo. Strah za družino, imetje, odgovornost za življenja, niso bile zaželene  lastnosti aktivistov.

     Zgoraj stran 242.. farovži...

Zgoraj: po poročilu Avgusta Dugulina, je Kodrič zasedel vidno mesto v partiji v začetku junija 43.

Zgoraj nadaljevanje prejšnje strani - 266.

Zgoraj stran 280.

Zgoraj stran 299.

Dopolnjuje se konkretno za Komen in Štanjel s pričevanjem dekana Viktorja Kosa v knjigi Dorice Makuc -"IN GNOJILI BOSTE NEMŠKO ZEMLJO":

Kodrič se je v Pričevanjih na strani 74 pohvalil, da nosi krivdo za posledico požiga domače vasice: zagotovo je navedel dovolj tehten razlog, s katerim je mogoče oprati krivično obsodbo moje tete. Žal prepozno, ker velika večina prizadetih, ki so tej floskuli verjeli in jo dolžili, je pokojna.

Dejansko je likvidiral ljudi, ki so ga preko "zveze" z njegovo sestro, poprej dvignili iz ponižanega in obubožanega slovenskega povprečja. Ob požigu, par dni za temi dogodki, naj bi njegov dom iz vojaškega vozila pokazala marešalova hči. Ko je kasneje, ko je bil vojaški ataše v Rimu, Italija nenadoma zahtevala, da zapusti državo v 24. urah, je naznanilu botrovala marešalova žena. V AS se nahajajo tudi  seznami nekaterih "njegovih" žrtev (tukaj pod 2,3,4):  

Šibelja je v svoji knjigi opisal aretacijo faš. tajnika v Štanjelu: mogoče malo moti, ker bi naslov v sicer kronološkem beleženju sodil na konec knjige , postavljen pa je med dogajanja sredi leta 42. 

Moti navedba o "zagrizenosti". Zagotovo okolje ni kazalo neke življenske nevarnosti, sicer bi odšel še pravočasno. Likvidatorji so ga iznenadili.

 Spodaj iz knjige: KAPITULACIJA ITALIJE IN NOB V SLOVENIJI JESENI 1943 – Tone Ferenc, 1967.

Tem 1600 prostovoljcem je treba dodati še moštvo obeh brigad - Gregorčičeve in Gradnikove. Teh 2600 primorskih antifašistov, partizanov, z dogajanjem v Dravski banovini ni imelo nič. Bili so izkoriščeni  in zavedeni v  razkolniške namene. Izpričani so slučaji, ko so se pred odhodom kot enota udeležili svete maše, malo zatem pa naščuvani v napadanje na pravzaprav enakomisleče, le na drugi strani rapalske meje. Dialog s puško pač ni mogoč.
Seveda bi bilo pričakovati, da bi mladi fantje iz Ljubljanske pokrajine, izpuščeni iz taborišč ob kapitulaciji Italije, po vseh  normah ( nauku, kot smo ga bili deležni povojni rod ), morali v partizanske vrste, pa vendar se je zgodilo, da so večinsko vstopali med domobrance. Tako so se od istega sovražnika zatirani Slovenci, zaradi indoktrinacije kasneje še streljali med sabo! Krivda je nedvomno pri organizatorjih. In gorje narodu, ki ima organizatorje tipa general Branko !


  Ta zapis sem namenil primerjavi dveh osebnosti - dveh narodnih herojev - Stjenke in Branka. Stjenka, ( pred tem  "Stenka") je bil kot prepričan antifašist, ki si je kilometrino za usodno odločitev nabral v zaporu, kasneje (ne bi pričakovali) kot partizan, komunist, komandant, s strani partije kritiziran, celo degradiran ...   Branko je, nasprotno, strmo napredoval, ne glede na dejstvo, da je najverjetneje zaradi Stjenkove akcije bil prisiljen v "levitev" kot se je izrazil Žarko, ali "salto mortale", kot se tudi kdaj sliši. Uspel je ohraniti življenje in ugleden položaj do naravne smrti leta 2006.

Danes so nam dostopna pričevanja tudi drugih, takrat poraženih opcij: Peter Urbanc v knjigi Skrita, nepoznana zgodovina NOB- revolucije. Jože Vilfan, Član Oblastnega Komiteja za Primorsko, je držal na "vajetih" tudi Kras.  (Stjenka je bil konec koncev samo borec za svobodo in proti okupatorju in v manipulacije, nakazane v nadaljevanju zagotovo ni pristajal)

Branko je postal član Okrožnega komiteja KPS za Kras že junija ali julija 43; po tistem je vodil eksekucije nosilcev fašističnih struktur septembra. V poročilu takoj po požigu in izselitvi Komna, Rihemberka, Tomačevice in M.dola, je naveden kot poročevalec za Okraj Doberdob :
(iz AS 1708, Okrožje Kras, fasc.616/VI, poročilo)  Za Oblastni Komite prisoten Vilfan, ki ga zgoraj v svoji knjigi omenja dr. Urbanc:

Za Škrbino, 2.2. požgane in 15.2. izseljene vasi je poročal tov. Maks (Avgust Dugulin) na strani 3. Za Mali dol ne omeni, da je bila, tako kot Lukovec, požgana že prej: 

Vilfan je v imenu partije dirigiral tako sodelovanje ( po Urbancu), kot nesodelovanje z okupatorjem.
(Omenjene osnovne šole so pod nemško okupacijo poučevale v slovenščini. Aprovizacija = pomoč v osnovnih potrebščinah, hrani, obleki).

Za vsaj približno razumevanje tistega časa, ko je bila vloga slovenske partije na Primorskem pravzaprav razdiralna in je iznakazila odpor v svoj prid, naj dodam še zaslišanje Primorca, potem, ko se je predal Nemcem in so ga ti izročili Domobrancem. V ital. vojski je dosegel čin kot Branko, bil za partizansko gibanje zanimiv, vendar se v kaosu, ki je bil namenjen trupi ni našel. Aktiven je bil pri kompletaciji topov za "Goriško fronto" o kateri govori dr. Urbanc, potem pa obupal.

Kaj je Dušanu branilo, da se ni našel v partizanskem gibanju? Ob rob njegovi zgodbi: imel je takrat starejšega brata Franca ...- vir internet :

(Viktor Kučan - Borci Sutjeske)

BERCE Franca FRANC FRANKO, ekonom u intendanturi bolnice, rođen 1912, Dornberk, Nova Gorica, zemljoradnik, Slovenac, u NOB od februara 1943, član KPJ od novembra 1943, krajem rata politički komesar medicinsko-sanitetskog bataljona 38. divizije.

Ne vem, kdaj je "tovarišica Žarka" zasovražila komuniste. Če ne prej, ko so jima z možem za poročno darilo zaplenili premoženje; to je bilo takoj v začetku leta 1948.  Čani KLO  Komen - deset moških oseb - , ob zaplembi, torej leta 1948. vsi domačini,vsi komunisti (  sam glavni komunist Dugulin jih je v zapisniku zgoraj, 7.3.1944. še splošno opisal kot fašiste, sredince, ki niso delali za OF ), so levitev opravili z bliskovito naglico.  Drug pomislek, ki se mi ponuja, je še strašnejši - da je Pokrajinski komite s tem poročal višji inštanci, da je okupator odpeljal ljudi, ki jih "ni škoda"...

Na srečo so jim bili potem Bavarci milostni, ker so jih imeli za Italijane...

Se nadaljuje.