II. zapis - ŽARKO - slovenska periferija išče srečo v italijanskem Trstu

Sem slišal, da so včasih priimki večine bogatejših Opencev nakazovali poreklo iz Vipavske doline. Trgovec Josip Besednjak je tako prišel iz Rihemberka (Pedrovega). Po propadu stare Austrije in po povratku z ruske fronte, ga je vzela k sebi starejša sestra, poročena v bogatejšo slovensko družino v Trst. Mesto so zapuščali za novo oblast neuporabni in osovraženi Avstrijci in Nemci in našel se je prostor za ljudi iz okolice. Začel je s strežbo, hitro napredoval in odprl kavarno blizu openske tramvajske postaje, ki obratuje še danes z drugimi lastniki. Sina Žarkota je tako v času počitnic puščal pri ženinih starših v Malem dolu, odkoder je potem že sam našel stik s številnimi bratranci in sestričnami, saj je imel tu kar tri tete – eno že pri sosedih, pa še v Tomačevici in v Preserjah. Obiskovala sta z avtomobilom tudi domače Pedrovo in nekaj kmetij, kjer je oče nabavljal vino in sadje. Včasih sta se kje zadržala tudi na kosilu in tako je spoznaval razmere na periferiji, odkoder sta izhajala starša. Za mater pravi, da je bila venomer v elementu sredi kadečih se loncev in v kuhinji in nikoli ni pozabila na šolsko malico, kar ga je delalo toliko drugačnega od drugih, da jo je dostikrat komu dal, če mu je niso že prej ukradli. Očetu je hvaležen, da ga je dal v gimnazijo v Tolmin in mu omogočil študij kemije v Bologni. V sorodstvu ni bilo nikogar, ki bi zmogel tak strošek. Oboževal je igre z žogo tako močno, da je dosegel prepis v Trst potem, ko so jim v Tolminu brcanje prepovedali.

Žarko je prvi zapor v času 4 mesecev okusil 1940. Po aretaciji v Bologni, so ga prepeljali v Trst. ( ta racija nad ca 260 osebami se je kasneje iztekla v 2. Tržaški proces z ustrelitvijo štirih oseb). Pravi, da pred tem ni bil organiziran v nobeni stranki Po odpustu je na dokumentu pisalo: komunist. Kasneje je v letu 42. Presedel še 2 meseca že kot vojak in gojenec oficirske šole in bil kot sumljiv premeščen v kazensko enoto in se po razpadu Italije ilegalno vrnil domov na Opčine. Danes ta drugi zapor ne razume kot nekaj absolutno slabega, saj bi v nasprotnem šel s svojo enoto v Sovjetsko Rusijo, od koder se jih je vrnilo mogoče eden od sto. Tam so ostali tudi njegovi vrstniki iz vojaške šole.

Če hočemo primerjati slovensko in italijansko odporniško gibanje, bomo naleteli na težave, saj gre za časovno, (1941. oz. 1943.) kot tudi strukturno različen pojav. Poleg tega je Žarko bil zaprt že 40. , ko o kakšni OF še ni bilo govora. Dejansko je med primorskim slovenstvom obstajal uporniški in teroristični duh ,,TIGR,, proti strukturam fašistične italijanske države, ki je prezirala vse narodnostne pravice Slovencev in Hrvatov, katerih domovino je zasedla po razpadu Avstrije vse do ,,Rapalske,, meje. Akterji so bili tisti, ki jih je obnašanje oblasti najbolj prizadelo, razčlovečilo, je pa obenem treba vedeti, da je fašizem tudi ,,kupoval,, in pristaši so imeli priliko do bonitet in živeti v bogatejši sferi. Vsekakor je zaradi medsebojnega nezaupanja in strahu pred represalijami šlo za majhne skupine ljudi, (celice) različnih prepričanj in standarda, ki se niso javno izpostavljale. Žarko tako ni imel življenske potrebe sovražiti sistem; prizadele so ga krivice, ki jih je ta povzročal drugim ( vojna v Etiopiji, fašistični izpadi proti Slovencem, zapostavljanje žensk ..) 

Za oris tistega časa pomislimo na prvi tržaški proces leta 30., ki se je končal s streljanjem v Bazovici. Prilagam izrezek časopisne novice - Sloga Rijeka iz leta 31., ki govori o raciji v Komnu. Govori o tigrovcu Ignacu Godnič, ki da je še v zaporu. Je potem leta 35., ker se je napovedoval vpoklic zaradi zasedbe Abesinije, prebegnil v Jugoslavijo. Po vojni je zapisal zvezek spominov, jih poslal leta 76. tov. Dugulin M. in so sedaj v arhivu v N.Gorici. Vsebina je neposredna in ,,neobjavljiva,,. Iz tega gradiva sta spodnji dve prilogi in v knjigi Mire Cenčič z naslovom TIGR, vredni branja, najdemo med pretresljivimi zgodbami tudi njegovo. Na ročno zapisano besedilo, ki našteva fašiste v Komnu in njihov konec, bom v nadaljevanju še opozoril. Ignac je bil ,,Mežnarjev,, po domače in tudi dobesedno. Njegova usoda je povezana s provokacijo na zvoniku, katerega ključ je imel doma, na dosegu roke. Dva brata sta postala duhovnika in Franjota se še spomnim, ker je umrl doma, v Komnu.

Vsekakor, spada sem še par vrstic zgodovinarke Milice Kacin –Wohinc iz članka, ki ga je objavila v Primorskih srečanjih št. 100/89. Govori o ,,O obravnavanju fašizma v jugoslovanski historiografiji,, V nadaljevanju dodaja, da za spoznanja o bonitetah, ki jih je režim nudil in se z njimi ponašal in kako je tudi na ta način osvajal, ni bilo še nič storjenega. Ni pa skrivnost, da smo majhna, šibka in razdrobljena nacija, kot nalašč za vdinjanje in podrepništvo močnejšim.

Na internetu je vredno preleteti ,,Pisma izza odra,, pokojnega Zdenka Zavadlal, tudi Primorca, ki iz prve roke podaja lastne izkušnje življenja in dela v kot pravi: balkanskem združenju genocidnih nacij. Vendar takrat tudi svetli imperativi italijanske države niso peljali nikamor.

Odbor VZPI-ANPI , sekcija Opčine-Bani-Ferlugi je leta 86. izdal brošuro Bitka za Opčine in v seznamu Partizani NOV in POS Žarkota omenja kot aktivista:

Spotoma še: ,,njegova,, Bazoviška je dlje časa veljala za ,,manjvredno in nezanesljivo,, ker se je moštvo sestavljalo iz bivših internirancev; različnih nacij, ki so tvorili tako politično kot vojaško jedro in ki se med sabo niso niti poznali. Oblikovana je bila oktobra 43., v sestavu imela skoraj tisoč mož in na začetku delovala zelo raztresena na ozemlju ,,kobariška republika,,. Svoj zadnji in najhujši boj z velikimi izgubami je dobojevala prav na Opčinah, od 30. aprila dopoldne, do 3. maja popoldne, ko je bila po tem še isti dan razformirana. Žarko je tisti: ,,Žarko napred !,, slišal od kakega Dalmatinca, saj se je v boje vpletla tudi ena od treh kolon 20. divizije ( 9. brigada s tankovskim bataljonom), ki je prodirala v Trst in odločilno pripomogla k zmagi na Opčinah. Tako je predajo nemškega poveljnika sprejel komandant 20. divizije JA. Zavezniki, ki so že bili v Trstu in s kakim dnem prepozni za prevlado in zato s težavo uveljavljali svoje zahteve, niso priznavali slovenskih enot 9, korpusa za partnerske in jih je zresnil šele oster nastop JA. (Dejansko je slovenski 9. korpus že par dni pred zaključnimi boji padel pod komando JA, le da moštvo tega niti ni vedelo.) Verjetno je zato po končanih bojih takoj prišlo do porušitve struktur.

Na tržaškem so 2013. izdali knjižico kratkih spominov ( Memorie ) na partizanske dni in v ta namen je Žarko tudi sam prispeval in prilagam kar je napisal. Javil se je spomladi 44.in bil vključen do pozne jeseni v ,,Bazoviško,, , nakar je bil zaradi zastrupitve na nogi odpuščen domov. Opravljal naj bi prevajalska dela in v vsem tem času ni bil udeležen v nobeni bitki. 

Kot pravi, je 1.avgusta 1944. ob napadu na Črni vrh Bazoviška bila v zaščiti proti Idriji, vendar se ni zgodilo nič. Spomni se hude žeje in vročine. Nekaj dni kasneje, še v avgustu, je sodeloval v velikem prenosu ranjencev iz bolnišnic 9. korpusa v Loško dolino, odkoder so jih zavezniki z letali prepeljali na zdravljenje v Bari.

Ne gre za vsako podobno obnašanje in stališča iskati vzrokov v sorodstvenih vezeh, kot tudi danes ne; vendar njegova sestrična se je predstavljala z ilegalnim imenom po njemu - Žarka. Vpliv ukrepa, ki ga je proti sorodniku izvedla osovražena oblast, ko ga je zaprla 1940. Gre za njeno dejavnost še pred razpadom Italije, ko je bil njun vrstnik , kasnejši general Kodrič Rudi še kot oficir okupacijske armade na Dolenjskem. Tudi teta iz Tomačevice ( slika je bila posneta 40 let kasneje za knjigo ,,med prvimi partizani na krasu,, ) je prejkone marsikaj protizakonitega storila z mislijo nanj, pa še na soseda ki je tudi bil zaprt 41. in svoje tri malo mlajše sinove.

( iz spominov )

V času, ko sta bili sorodnici še v izgnanstvu v Neumarktu z veliko skupino Kraševcev, je Žarko dočakal osvoboditev Opčin skupaj s svojo družino zabarikadiran v domači kleti in slišal tisti: ,,Žarko napred!,, 

Po tistem ga je KMT pooblastila za določene naloge na Opčinah, kar je trajalo do 12. Junija. S prostovoljci, bivšimi partizani je organiziral stražo posameznih objektov in izvajal nadzor javnega reda. Sem je najprej spadala pomoč pri organizaciji čiščenja, pokopov in podobno.

Njegovi stražarji so v Repnu ( izven ozemlja za katero je bil odgovoren) 20. Maja 45. na poziv ,,ulice,, ustrelili tri bivše vojake tramvajske milice, ki so jih že poprej, 5.maja prepoznali in zajeli v Trstu. V času služenja so ti zastraševali slovenski živelj. Zadeva je mirovala do spomladi 47. , ko ga je konkurenčna opcija zaradi njegovega delovanja za slovensko stvar ovadila. V sodnem postopku je proti njemu pričal tisti, ki je civiliste zajel, po zločinu ( v času preiskav zločinov) prestopil v nasprotni tabor in krivdo valil nanj.

V diplomskem delu Izguba Trsta, kot jo vidimo danes, leta 2004. je Matija Stergar na strani 29 opisal tiste majske dni na Tržaškem:

Žarko mi je že pred leti poslal svoj opis dogodka in pojasnila tekstov na internetu, po točkah, kakor jih je označil. Prilagam spodaj v prevodu. ( Glede aresta, ki to ni bil, je treba razumeti, da sta si bila tabora v močnih nasprotjih in posebno glavni akterji so morali previdno paziti nase in se izogibati situacijam, v katerih bi lahko ,,izginili,,. Obračuni so tako še vedno obstajali; potrebno je bilo pred določenim zaupanjem preveriti razlog zahtevanega kontakta in podobno. Tako Žarko takrat ni pobegnil ,,arestu,, temveč se je izognil in pri svojih poizvedel v čem bi utegnil biti razlog, da so ga obiskali ,,čerini,,. Njegovi so verjetno imeli ( naletel je na eno osebo ) občutek, da se nekaj dogaja in mu svetovali umik. Takrat so namreč s svojim delom pričele komisije ZVU, ki so poizvedovale za izginulimi v času prisotnosti JA v Trstu ( 1.maj- 12.junij 1945.) Po ocenah naj bi izginilo nekaj tisoč ljudi. V arhivu ZDTV ( Zveza društev za telesno vzgojo za Trst in Pokrajino) v AS je tudi listek, ki govori o problemu, ko naj bi neka ekipa po bivanju v hotelu ,,odnesla,, s sabo posteljna pregrinjala. No, na tem listku piše: ,,počakajmo, da se vrne Žarko,, Politične akcije je vodil ,,agitprop,, - oddelek za agitacijo in propagando - ,,Joco,, in njegova skupina. Sem pa izmed papirjev, ki so se ohranili, preslikal en njegov dopis:

  

Žarko je torej zasedal položaj s konkretno funkcijo v politični skupini, ki kot pravi, je leta 45. še agitirala za priključitev Trsta Jugoslaviji, kasneje pa za uveljavitev samostojne pokrajine (STO).

Morda opomba k točki 4. Peter Vidau je po prestani kazni ( ne vem, kako se je zaključilo) bil onemogočen kar se tiče eksistence - da bi se mogoče kje zaposlil, ker so se ga vsi izogibali, oz. se zanj ni nihče zavzel, razen, da je uspel kot mežnar v krajevni cerkvi. Enako je bil zasledovan Žarko, ki kljub ,,dvem diplomam,, ( Zagrebške in Bolonjske univerze), celo daleč v Rimu ni uspel obdržati zaposlitve. Sicer si je ustvaril privaten posel. Priimek si je zamenjal zaradi groženj svoji družini- zaradi propagande in ker so ga ustavljali celo na cesti in podobno.

Žarko razumljivo govori o političnem procesu, ki ga je sodišču vsilila nasprotna (proitalijanska) stran, ker sta njegova pojava in delovanje postala zanjo pogubna. Dvojni hlinjeni arest ( dvakrat ga je iskala policija ZVU, vendar ni šlo za aretacijo. In potem govoriti o aretaciji, ki to ni bila, da se mu po nekem avtomatizmu naprti krivdo... Dejansko se policija ni vtikala v konflikte dveh nacij. Žarko tako ni bežal. Hotel pa je vedno zaradi pretečih nevarnosti imeti prednost v vedenju o čem je stvar. Od zločina sta pretekli dve leti, da se ni zgodilo nič. Da se oddalji so mu svetovali drugi (svoji). 

Že prve dni po osvoboditvi, ko so se začeli ustanavljati odbori za razne potrebe, je bil imenovan tudi v odbor za šport. Napisal je nekaj člankov v italijanščini v časopis ,,Trieste sportina,,. MOS (mestni osvobodilni svet) je 12. junija moral zapustiti sedež - občinsko stavbo; izobešena je bila tržaška mestna zastava in uveljavljena italijanska zakonodaja kakršna je bila pred 8. septembrom 1943. Torej ponovno na moči vsa fašistična stališča do Slovencev. Razpuščena je bila NZ (narodna zaščita - Žarkotova ,,Openska,, funkcija z nesrečnim slučajem); Zavezniki so vzpostavili policijski zbor ZVU iz prostovoljno prijavljenih. Sledile so manifestacije in mednarodna pogajanja glede bodoče meje. S strani guvernerja ZVU (bil je Šved), je prišla novica, naj bi prišlo do STO. ( Tamponsko cono so zavezniki že prej predvideli). Uradno leta 47., imelo je nekaj atributov samostojne države, vendar pa tudi usodno delitev na dve vplivni coni. V tej zvezi naj bi Svetovni olimpijski komite tu postavil svojo centralo za širši teritorij. Žarko je tako bil v svojem elementu v pričakovanju realizacije idealov, ki so vsebovali enakopravnost vseh treh nacij. Trenutek je bil pravi, saj so prva povojna leta bila zaznamovana s prevlado zmagovalne levice. Vendar je bil proti njemu narejen načrt da se ga odstrani. Propad ideje je spremljal iz Zagreba in imel tako srečo, da je bila vmes meja kot tudi, da je bil 1948. na seznamu italijanske partije, kar ga je tudi rešilo aresta.

Sodbo je dočakal, ko je bil v Zagrebu že ,,kandidat,, za Goli otok.

Hrvaška je pred par leti objavila spiske obsojencev Golootočanov. S Kasasa Andrea in Šestan Djordjo so bili v Zagrebu sodelavci, nakar so se ob zapovedanem izjasnjevanju odločili narobe. Tudi onadva sta se po odsluženi kazni (eno, oz. pet let) naselila v Italiji. Andrea je bil Istran, ki so mu očeta ubili partizani; Djordjo se je kot italijanski oficir po kapitulaciji priključil hrvaškim partizanom. Andrea naj bi odsedel eno leto; po posredovanju strica, na visokem položaju v Vatikanu, so ga izpustili nekoliko prej. Oba sta dočakala visoko starost. Vzdrževali so še občasen kontakt. O tem slučaju jim v Italiji ni bilo mogoče govoriti. Kljub vsemu jim je bila končno zatočišče.

vir: internet

Žarkota je kazen 15. let zapora rešilo dejstvo, da se je nahajal izven STO; ( glej zgoraj sodbo) Skoraj istočasnega zapora v Jugoslaviji pa neobstoj partijske evidence (bil je član ital. partije). Pristaš skrajne levice je tudi ostal, vendar ne kot ,,titin,, pač pa kot član politične levice, italijanski državljan slovenske narodnosti. 

Konec drugega komentarja.

Se nadaljuje!

I. zapis - ŽARKO - umestitev v čas sredi naših nesreč

Moram spregovoriti o belih lisah, ker moji  starši niso mogli, niti smeli. Z rizikom, da ne bo odziva. Saj, itak je že dolgo vse mimo. Navadno že z zamenjavo ene generacije novo nastala družba  ne čuti, nima potrebe ali celo noče vedeti za stvari, ki so grenile življenja njihovim prednikom.  Menda mora misliti nase, na svojo bodočnost.  

Pa vendar, stabilnost, varnost, blaginja – imperativi, zaradi katerih  smo hlepeli po ,,novi,,  EU  zaradi  norij, ki so nam  jih  v  20. veku povzročili  ,,izmi,,   nam po desetletjih pričakovanj, na pragu uresničitve, polzijo iz vizije. Vrača se strah. Sedaj, ko smo vendar že skoraj uspeli !

O preslišanem bom nekaj  pisal. Samo na kratko  o čem bo beseda:

pred  100 leti  so bile  domačije v zaledju soške fronte in ne samo v Malem Dolu  kaki dve leti prazne – 1915- 1917.  Ljudje - kot begunci  preseljeni  med svoje na Kranjsko. Sosedov Rudi, ki je  pozneje  postal Argentinec, je povedal, da je najpoprej bilo  zanimivo. Otroci  so  stikali za koščki čokolade, ki so bili primešani ovsu, s katerim so vojaki  krmili oficirjevega konja. Potem, v njihovi odsotnosti  je  Cesarska vojska  pokurila vse, kar je lesenega bilo mogoče  pogrešati. Po povratku  nov začetek in pod fašizmom zopet bežanje po svetu. Po kolapsu Italijanske države, ki je iz domačinov hotela narediti svoje ljudi, je bilo že 27. septembra 43. dva ducata hiš  požganih.  Z naslednjim valom nasilja je bila  februarja  1944 večina stanovalcev odpeljana na Nemško.

foto iz knjige Kosovelova brigada, stran 55

Ni nikjer zapisano,  vendar med ljudmi še vedno velja, da je moja teta, Marija Furlan nekaj izdala in je požig bil tako posledica njenega priznanja. Demanti sem našel  kakih 50 let kasneje, ker je nekdo  to krivdo prevzel nase; takrat  še kot samohvalo in z ravno toliko zamude, da mu je še ustrezalo.

O veliki  kalvariji  Komencev in Rihemberčanov  je domači župnik,  g. Viktor  Kos nekaj zapisal. Prilagam stran, kjer se spominja pešačenja od žel. postaje v Neumarktu  do lagerja  in namestitve. Izkazuje  veliko hvaležnost Bavarskim katoličanom, ki so jim nesebično pomagali. Pravzaprav tudi reformatorjem,  ker da so jih  imeli za Italijane in jim tako nudili boljše pogoje kot nekim Rusom, ki so v tistem lagerju bili popreje. Na koncu so bili pravzaprav skoraj na istem - vsi praktično brezdomci in bolj ali manj lačni, za kar so poskrbela zavezniška letala z bombami.  Bil je še pred vstopom v semenišče vojak stare Avstrije za Karpati in tako že imel za seboj bridko izkušnjo z nemogočimi razmerami.

   

Niso se vsi vrnili. Pravi, da  je opravil 167 pokopov;  od tega je samo naših umrlo 48 ljudi. Krstil je 67 otrok, poročil dva para.

Po tej kalvariji so predniki sila kratek čas ,,trpeli Evropo,, oz. zasedbo Angloameričanov, ki so poskrbeli za obnovo  požganih domovanj. Ko je posamezna hiša bila  končana, jo  je g. Kos blagoslovil, gospodar pa je prejel listino z nekaj podatki. Videl sem ohranjen samo en tak papir. Zmagovita ljudska oblast, ki je bila prisiljena po umiku JA iz Trsta v okrnjeno  pozicijo, je tem obnovam nasprotovala. Obnavljali, da bodo  naši!  Srečneži  se zato  niso  izpostavljali in so veselje kolikor mogoče prikrivali. Po 15. septembru 47. So tudi  kraji za Morganovo linijo pripadli Jugoslaviji in obnova zasebnih hiš se je  sfižila na minimum.  Ugibanj ni bilo več. Ne tu in ne na drugi strani luže.

  

Dovolj  da izvemo, da je obstajala tudi opcija Trst, točneje STO. Ureditev, predlagana s strani Angloameričanov (imperialistov) je imela namen združiti  neločljivo pomešane pripadnike – Italijane, Hrvate in Slovence v skupni  državi -  podobno, kot je dosti kasneje nastala današnja ,,Dajtonska,,  federacija  BIH. Nastala bi ,,mehka,, meja v enem delu železne zavese. Vendar se ni tako izšlo.

Od mojih prednikov  je soimenjak Jožef  F.  šel v ZDA  že pred 1.vojno, se tam opismenil, se javil in pomagal družinam svojih treh bratov.  Gvant, cafe, cuker in pozdrav  ,,Malimdoli,, .

Za  prva leta mogoče razumljivo, vendar pa nedoumljivo, da se to stanje revščine in brezpravja  ,,v imenu ljudstva,,  dogaja še dandanašnji. Naši ljudje v tujini so se tega bolj zavedali kot mi, domači. Ne spomnim se, da bi prosili, vendar paket s cunjami;  iz Avstralije  poslan v Italijo, sem za svojo družino prejel še po letu 2000  in - ničesar nismo zavrgli. Na žalost ta, naš duh dvojnik izginja, ne da bi dosanjal svoje sanje.

Vojna  je nesporno  nadaljevanje (stopnjevanje ) neke politike in že napačna (neuspela) opredelitev je posameznika lahko stala življenje. Kako danes ni nič  drugače, kljub priseganjem na ,,evropskost samostojne slovenske države,,  želim povedati z  objavo  zgodb nekaj  ljudi, ki sem jim bil dovolj blizu ali jim dovolj težil, da so mi zaupali. Najprej o očetovemu bratrancu, Žarku Besednjaku. Čez dvajset let spoznavam  njegovo zgodbo in na kar nekaj naslovov sem  poslal signal, da si objave tudi sam želi, vendar,  obnemel je  vsak kontakt takoj, ko je bilo jasno o čem bo beseda.

Torej: ob vpisu sklopa ,, Zarko Besedniak,,   v  okence  google, se odprejo;  tudi  ,,le foibe.it.,, - omenjajo ga  od strani 34. naprej  kot -  Banda Besednjak. Od tega, za tri bivše pripadnike fašistične milice tragičnega dogodka, storjenega 20.maja 1945,  se do polovice 47. ni zgodilo nič – napredoval  je medtem v nastajajoči državi STO na položaj  gen. sekretarja ZDTV, nakar  je nasprotna stran izkoristila ta nesrečni slučaj da ga odstrani  – uprizorila je politični proces. Obsojen je bil v odsotnosti na 15. Let. Sodba iz leta 48. je obstajala na strani : Sentenza16gennaio Besednjak. Jo bom v nadaljevanju predložil. Žarko pove, da če v življenju kaj obžaluje, potem daje na prvo mesto neposlušnost očetovemu nasvetu naj gre, nadaljuje in  zaključi zaradi vojne  prekinjen študij. Nasvet sega v prve dni maja 45., ko so po bojih na Opčinah pokopavali  mrtve – polagali so jih najprej v dve vrsti. Na eno stran ceste 140 svojih in drugo stran 750 tujih padlih vojakov. Za svoje so našli nekaj lokacij v plitvi kraški zemlji, Nemce so s strojem zagrebli v neko dolino v skupen grob. Pravi, da so še vedno tam. 

Torej korajžno naprej: da ne bi bila prezrta ,, kontinuiteta,, , začnem v letu 2015!

Žarko Besenghi (Besednjak):

Eden največjih protagonistov, zanesenjakov in borcev za slovenstvo v STO,  si že desetletja zaman prizadeva za vrnitev oz.  pravično odškodnino za na slovenskih tleh zaplenjeno mu premoženje. Zadnje, kar pravi kak  odločevalec v tej zadevi pokažem spodaj, s prezentacijo odločbe inšpektorja.

Torej Žarko, ( za  namen izgradnje bencinske črpalke mu je bila zaplenjena posest, pa potem iz tega ni bilo nič ), ima  po črki zakona pravico  do pogajanj z zaplembnim upravičencem ( danes MONG). Gre za ,,človekovo pravico,, in na tem mestu odpade vsako morebitno  zgražanje nad mojim početjem napram  oblasti. Skratka, kar je bilo postavljeno leta 2000 in kamor se lahko tudi Žarko pride poklonit lastnemu spominu, je  bilo pred kratkim  ,,prestavljeno,, za 10 let v preteklost, da se ,,pokrije,,  z zakonodajo, ki v tem primeru dovoljuje legalizacijo in za tako, lažno  pojasnilo je državni organ rabil dobri dve leti.

Laž  je  tudi trditev, da gre za gospodarsko javno infrastrukturo, za katere izgradnjo država  lahko poseže po  zasebni lastnini. Parkirišče, niti spomenik ni ,,GJI,, !  Za izgradnjo parkirišča  ni mogoče pleniti zemlje !  Končno: javnosti je znano, kako je MONG pred par leti zaključil zgodbo okrog javnih površin v mestu Nova Gorica, ki so se znašle v lasti propadlih podjetij. 

foto iz Kronika - Rihemberka Branika II  , stran 355

Leta 2000, ob 55. Obletnici konca vojne … postavljen spominski park … na zemlji,ki mu je bila leta 1974. Zaplenjena,  pa potem zaplembni razlog ni bil realiziran. Žarko je že leta 1990 v Ljubljani iskal pravico, vendar so ga zavrnili, ker se je skliceval na ZDen. (Zakon o denacionalizaciji). Do  postavitve spomenika je po odstranitvi ruševin ta prostor funkcioniral kot makadamski ,,plac,,. Do konkretne laži, izrečene v spodnji odločbi, so sicer svoje že rekli tako MONG  kot lastnica, pa UE,  Ministrstvo in tudi sodišče, vsak je utemeljeval drug, različen razlog.  Sodba v imenu ljudstva z oznako    III U 64/2011- 12 je tudi na spletu kot primer dobre prakse !

Inšpektor tu stopi v nedovoljeno kolaboracijo z oblastjo, zavestno laže in zavaja. Javnopravni organ  zavestno laže!  Če vsaj  oba spomenika ne bi nosila letnice 2000 na vidnem mestu! Noro !

Žarko  na višku napetosti ni  padal v objem ekstremizmom; jim določal  sebi ljubo tarčo. Prav  to mu je bilo kasneje očitano: sprožen politični proces. Ko je, dvajsetleten, leta 1940.  po 4 mesecih bil izpuščen iz zapora v Trstu, je na odpustnici pisalo ,,komunist,,. (Skupina komunistov in iredentistov – drugi tržaški proces). Ne glede na vse je fašistični uradnik takrat njegov priimek spoštoval in pravilno zapisal. So pač takrat južnjaki (italijanski ! - da ne bo pomote !) pisali, kot so ,,znali,, in za  pravilen, slovenski zapis priimka se je bilo treba pogajati; vztrajati!

Zgoraj torej dokumentirana poslednja brca, ki jo je Žarko kasiral od svojih ljudi. Zagotovo poslednjo, ker bo v kratkem dopolnil 96 let, je slep in zanj v Rimu skrbi Moldavka, ga. Raisa.

Spodaj se predstavlja sam: ( V zapisu je par napak. Poslal mi je ta tekst junija 2013, potem, ko ga je narekoval slep, po spominu in v italijanščini piscu brez interesa . Tudi je tukaj, razumljivo,  prezrl svoje zagrebško obdobje - grožnjo z Golim.)

Objavljam prevod:

-SODNA KRONOLOGIJA IN OSTALO

1932 – Ministrstvo za javno šolstvo je napovedalo razpis za učence osnovnih šol na temo Transvolata Atlantica (Prelet Atlantika) ob priliki desetletnice fašističnega režima. Preletenja se udeležuje okrog petnajst hidroplanov Savoia-Mrchetti zgrajenih v Tržiški ladjedelnici. Tematika je ravno ta: govoriti o Preletu. Prejel sem 1° nagrado za tržaško pokrajino, nagrado ki predstavlja majhen model hidroplana (ki se je zgubil) in diplomo Ministrstva. Nagrajevanje se izvede v majhnem gledališču prosvetnega doma na Opčinah; udeležijo se učenci in učitelji petih razredov osnovne šole.

1937 – Seznanim se s Pierom Fonda, ki, kot jaz, obiskuje licej Petrarca v Trstu. Postala bova dobra prijatelja tudi zaradi športa: igram tenis na igrišču vile Letizia na Opčinah, ki je last družine Fonda – Veneziani, lastnikov tovarne podvodnih barvil iz Trsta, edina tovrstna tovarna v Evropi. Glavna firma je v Londonu. Piero me seznani z družino. V 1939. letu, ob zaključku Liceja Petrarca, me Piero prepriča, da se vpišem na kemijsko fakulteto na Univerzi v Bologni; po končanih petih letih bom sprejet kot kemik v tovarni, to je obljuba. Leta 1939 se vpišem v 1° letnik in grem v Bologno skupaj s Pierom. 

1940 – Leta 1940 sem aretiran v Bologni v velikem zajetju Slovencev z 272 priprtih. Italija je napadla Jugoslavijo v drugi sv. vojni; ostanem v zaporu za štiri mesece, zapustim ga 18. februarja 1941, ostanem pod nadzorstvom. Kak dan potem, me Piero obišče doma in njegov obisk me navdaja s ponosom: poznam politično opredeljenost družine Fonda-Veneziani. Molčeč antifašizem.

1942 – Vrnem se v Bologno in 25. maja sem ponovno aretitan pod pretvezo delovanja v korist Velike Britanije in Amerike. Toda ovadba, podana od nekega tržaškega študenta v službi SIM (vojaška protiobveščevalna), je bila povsem lažna. Skupaj z 9 priprtimi prijatelji, med katerimi je bil Branko Agneletto, zapustim zapor 30. julija 1942. 8. avgusta sem navaden vojak, ker sem bil izključen iz tečaja univerzitetnih oficirjev iz Bologne. V Fossanu (Piemonte) spoznam Valterja Fillack-a, kot jaz izključenega iz omenjenega tečaja. Oba sva bila dodeljena čiščenju stranišč za vojake. Napisala sva prošnjo za odpravo na rusko fronto skupaj z regimentom; sanjala sva, da bi se podala k ruskim partizanom. Najni prošnji sta bili zavrnjeni in bila sva dodeljena dvem »battaglioni speciali«, Valter v Piemont, jaz v Belgioioso v pokrajini Pavia. Po vojni sem bil seznanjen, da je Valter Fillack padel v spopadu z nacisti nekaj dni pred koncem vojne. Občina Genova, po vojni, se je spomnila partizanskega heroja s tem, da je poimenovala ulico po Valterju Fillacku. Medtem sem izvedel, da Piero Fonda in njegov brat Paolo sta odpotovala v Rusijo. Ne bosta se več vrnila, izginila sta v uničevalnem umiku 1942 – 1943. V njun spomin bo Občina Trst poimenovala neko srednjevišjo šolo.

V Belgioioso je bila sestava vojske izključno iz slovenskih mladeničev, ki so bili nastanjeni v istoimenskem gradu. Postanem skladiščnik. Zadolžen sem bil, da vsako jutro naložim hlebe kruha za vojsko: imam na razpolago konja in majhen vojaški voz. Po nekaj dneh sem bil povabljen k grofu, ki je stanoval v vili znotraj grajskega obzidja. Zaupal mi je štirinajstletno hčerko za lekcije latinščine in matematike za neznatno denarno tedensko plačilo. Po nekaj tednih je bil bataljon premeščen v neko majhno kmečko vasico, ob pobočju Ligursko-Toskanskega Apeninskega masiva. Sem še vedno skladiščnik z drugim konjem in vojaškim vozom za prevažanje kruha za vojaštvo in druge potrebščine.

1943 – Poletje leta 1943 se izteka počasi in z veliko vročino; pride 8 september, konec vojne za Italijo. Dan zatem, s skupino 4-5 prijateljev se podamo peš za doseg Pavie, prek kmečke pokrajine malih vasic; vaščani nas sprejmejo z veliko simpatijo. V Paviji grem na vlak za Milan, kamor pridem v zgodnjem popoldnevu. Seveda v civilni obleki, katero sem vedno nosil s sabo, z vozovnico prvega razreda. V Milanu se vkrcam na zadnji vlak za Trst, kamor prispem okoli 20.00 ure. Iz Trsta se vzpnem peš na Opčine, moj dom. Moj oče me obvesti, da Nemci kontrolirajo celo območje kjer prestrezajo vse vojake, ki zapuščajo italijansko vojsko. Odloči, da moram zapustiti Trst in se odpeljati v Mezzano, majhno kmečko naselje blizu Ravenne, kjer bom lahko ostal za malo časa. Torej, odpotujem za Ravenno z zadnjim vlakom, ki je na razpolago v smeri Trst-Rim, seveda v prvem razredu. Spoznam se z nekim gospodom, elegantno oblečenim, visokim skoraj kot jaz. Se predstaviva in začneva, medtem ko vlak izpelje, dolg pogovor. Grof Marani gre v Rim kjer poseduje konjušnico. Argument mi je bil prirojen: obiskovaol sem hipodrome Bologne in Trsta; ne morem ga spremljati do Rima, izstopim v Bologni, da pridem do Mezzana; seveda se zahvalim in mu zaželim veliko konjskih zmag. Izstopim torej v Bologni in nadaljujem pot do Mezzana kjer ostanem nekaj tednov. Tudi tu slučaj hoče, da mi zaupajo konja s koleseljem: lahko bom porabil dneve za dosego jadranskega morja, nedaleč od Mezzana. Po nekaj tednih pride pome mati, ki me bo spremljala na poti v Trst z vlakom.

1944/45 – Ostal bom doma, bolj ali manj skrit, do pomladi 1944, ko skupaj s prijateljem Karlom Vatta dosežem partizane v hribih, v Trnovskem gozdu. Bom spadal k bazoviški brigadi kot prevajalec, in pozneje, v tržaški brigadi. Jeseni 1944 sem dobil infekcijo na desni nogi in sem težko obul čevelj. Slučaj je nanesel, da nekega deževnega dne s snegom je prišel v tabor komandant 30. partizanske divizije: je Rudi Kodrič, sorodnik s strani moje mame. Odloči, po krajšem pogovoru, da moram v Trst za zdravljenje infekcije: v hribih ni medicin za uporabo. Po nekaj dneh se odpravim peš proti Trstu, kamor bom dospel po dveh nočeh v spremstvu moje sestrične Ivanke, ki je prišla iz Komna, da me spremlja do Trsta. Hodila sva v nočnih urah in se zanesla na usmerjanja kraških prebivalcev. Začnem se zdraviti proti infekciji v Trstu pri ambulanti dr. Gortana; seveda, v ambulanto pridem v nočnih urah. Prebil sem nekaj mesecev v Trstu skrit pri neki slovenski družini. Pomladi 1944 se vrnem na Opčine v pričakovanju konca vojne, oznanjene v bližnji prihodnosti. Partizanska vojska se bliža Trstu, tako nas obveščajo kurirji. Tako bo dosegla Opčine proti koncu meseca aprila. Sedaj pa že v hiši slišimo prasketanje strojnic; partizani so pred Opčinami. S starši ostanem v hiši do konca konflikta. V noči 30. aprila – 1. maj okrog 4. ure zjutraj jasno zaslišim v temi krik nekega partizanskega komandanta pred zadnjim naskokom: Žarko napred. Je krik, ki me v istem času navda s ponosom, ker Žarko je tudi moje ime. Zjutraj 1. maja so se prebivalci Opčin vsuli na ceste s toplim praznovanjem konca vojne.

1945 – Do sredine leta 1947 sem sodeloval s Osvobodilnim slovenskim komitejem v več oblikah. Žal v januarju (maju ! - opomba F.J.) 1945 se zgodi tragičen repenski (vas Repen pri Repentabru) dogodek, ki je popolnoma sprevrgel moje življenje. Opomnim na kratko kar se je zgodilo in je bilo predmet pravosodja pri porotnem sodišču v Trstu s procesom od 1. do 9. januarja 1948.

Bil sem izbran kot koordinator skupine mladih Opencev (GAP), ki so morali vzpostavljati javni red na Opčinah, za preprečiti ljudske manifestacije, kot se je dogajalo v centrih severne Italije ob prodiranju zavezniških anglo-ameriških čet in partizanskih formacij v vzpostavljanju oblasti v veliki večini ozemlja, prav točno na severnem italijanskem ozemlju, kjer ga je zapuščala nacistična vojska.

Nekega jutra v januarju (5. maja ! - opomba F.J.) se je skupinica mladih partizanov spustila v Trst za ogled in poizvedovanje po stanju po nemški vdaji. Slučajno so trije mladi partizani srečali tri mladeniče v civilni obleki, ki so bili od partizana Michela Gallo prepoznani kot pripadniki komande železniške policije na Opčinah.Omenjena komanda je sodelovala v teku leta 1944 s ponavljajočimi represalijami proti prebivalcem Repna in Repniča in drugim slovenskim naseljem. Trije ustavljeni fašisti so dali svojo pomoč pri represalijah in s tem so bili krivi hudih prekrškov do slovenskega življa. Prepoznanje se je zgodilo v bližini kopališča Excelsior (Barkovlje -TS). Prepoznal jih je partizan Gallo v kolikor je imel predhodne komercialne stike s komando milicije iz Opčin s prodajo in popravljanjem koles ter motornih koles fašistom. Trije fašisti so bili prisiljeni se vrniti na Opčine, kjer so bili zaprti začasno v opustelem protiletalskem zaklonišču. Drugo jutro (20. maja ! - opomba F.J.) sta prišla dva partizana GAP iz Repna z zahtevo po izročitvi treh fašistov. Ž.B. je sprejel oba delegata in jima ugodil zahtevo, ki je odgovarjala normi glede smotrnosti premestitve morebitnih fašističnih ujetnikov v področja, kjer so sodelovali z nacistično vojsko. Prej pa je Ž.B. hotel imeti telefonsko svetovanje s komando v Sežani glede pravilnosti odločitve. Po tej potrditvi, je ukazal izročitev treh fašistov delegatom Repna s predpostavko, ki so jo sami predlagali, da ostanejo v zaporu do organiziranja sodbe od strani civilnega ali vojaškega sodišča iz področja pod slovensko administracijo. Takoj po tem sta oba delegata šla v zapor in prevzela tri fašiste; skupinici so se pridružili še štirje openski partizani – prostovoljci. Sledil je odhod skupinice šestih partizanov in treh fašistov. Ko so prišli v Repen so se nastanili na dvorišču lokalne gostilne. Opoldan sta se dva repenska partizana oddaljila za kosilo. Nepriložnostno je openski partizan Rinko Vidali prevzel komando vojaške skupine in sklical zbor vaških prebivalcev, katerim je naslovil manjši govor; poudaril je vlogo treh fašistov pri nacističnih represalijah in s tem v zvezi njihovo odgovornost. Po končanem govoru je vprašal prisotne vaščane: »Kaj moramo narediti s temi tukaj«. Odgovor, približno dvajsetih oseb je bil edini: »Na smrt,na smrt«. Popoldne istega dne je Ž.B. srečal partizana Vidalija na Opčinah: vprašal ga je novice o zjutrajšnji skupini in je takoj dobil tragičen odgovor: »Justificirali smo jih po pravilih ljudske pravice« ; s tem se je partizan Vidali poslovil brez drugih besed. Obvestil sem komando v Sežani kar se je zgodilo in zahteval poseg partizanske policije. Nisem smatral potrebno obvestiti tržaško kvesturo v kolikor teritorialno odgovorni so bili partizani slovenske Osvobodilne Fronte, organi partizanske policije. Kar, na žalost zame osebno, se ni dogodilo.

V času od maja 1945 do polovice junija 1947 (binkoštna nedelja in ponedeljek) sem prejel nalog od strani vodstva UAIS v imenu UCEF (novoustanovljena športna organizacija), katere sem bil tajnik, da zaključim neke zelo važne projekte.

1)- V letu 1947 sem bil poslan v Prago za vzpostavitev kontaktov s promocionalnim komitejem prvega Svetovnega Festivala Demokratične Mladine (Maj 1947). V avgustu-septembru sem se udeležil slavnosti festivala. Posebno dobro se spominjam zaključne prireditve s prisotnostjo več tisoč mladih, ki so prišli iz evropskih držav. Ob koncu končne manifestacije je bilo prisotnih veliko voditeljev evropske levice, ki so se udeležili neuradnega srečanja. Italijo je zastopal Enrico Berlinguer.

2)- Meseca januarja 1946 sem se udeležil srečanja za jugoslovansko Federacijo Nogometne lige v Beogradu.Kot predstavnik UCEF, skupaj z Edy-jem Boltar, predsednikom društva Ponziana iz Trsta.

3)- Skupaj z političnim vodjo Francem Štoko sem se udeležil balkanskih iger v bolgarski Sofiji. Za Trst so tekmovali kolesarji in rokoborci. Sprejel nas je predsednik bolgarske republike na centralni tribuni stadiona v Sofiji.

4)- Ustanovljeno je bilo (na papirju) Svobodno Tržaško Ozemlje. Napisal sem vrsto člankov za komaj ustanovljen športni časopis – »Trieste sportiva«. O priložnosti stvaritve Tržaškega Olimpijskega Komiteja, ki bi zanimal atlete svobodnega ozemlja. Žal po nekaj tednih smo morali sprejeti dejstvo, da STO ne bo zaživel in zato projekt COT (Tržaški Olimpijski Komite) je doživel brodolom. Šel sem tudi v Milan za srečanje s predsedniki CONI (Italijanski Olimpijski Komite) in COL ,Internacionalni Olimpijski Komite. Obljubili so podporo našemu projektu, žal propadlemu.

5)- Za 1. maj 1946 se je vršila na tržaškem stadionu polišportna manifestacija s soudeležbo madžarske državne nogometne reprezentance in Hajduk- a. V tistem času je bila madžarska državna reprezentanca najboljša na svetu. Sodelovali so tudi osnovnošolci tržaške pokrajine s telovadnimi nastopi. Ob zaključku manifestacije se je izkazal tudi Moto Club Triestino, sveže ustanovljen.

DVOJNI HLINJENI AREST

Na binkoštno nedeljo sem se vrnil domov na Opčine približno ob 19.00 uri. Na kratkem prehodu od openske tramvajske postaje do stanovanja moje družine, so me vstavljali mladi openci katere sem poznal in mi sporočali, da dva policista v civilu tržaške kvesture sta spraševala za stanovanje moje družine. Okrog 14.00 ure, v kolikor nisem prišel domov sta se vrnila v Trst. Nisem polagal važnosti tem sporočilom. Drugi dan zjutraj, na binkoštni ponedeljek, sem bil v uradu UCEF, kjer sem bil tajnik, nakar približno ob 11.00 me je gospa gospodinja stanovanja obvestila, da sta se predstavila na vratih stanovanja dva gospoda (policista) in vprašala po meni. Šel sem do vhoda v stanovanje in se predstavil: Eden od dveh policistov mi je rekel, da moram z njimi na kvesturo, toda rekel sem,da moram prej v stanovanjsko kopalnico. V redu sta odgovorila. Instinktivno sem sklenil zapustiti stanovanje in se oddaljiti. Oba policista me nista ovirala: po desetih minutah sem bil pri vodstvu našega slovenskega gibanja. Edinemu prisotnemu voditelju sem razložil obisk dveh policistov. Bolje

je, da se oddaljiš iz Trsta vsaj za nekaj dni, potem se bo videlo. Po manj kot v eni uri sem bil odpeljan s službenim avtomobilom v Piran. V nekaj dneh mi je bilo jasno kar se je dogajalo v zvezi z dogodki januarja (20.maja 45.) v Repnu. Začel sem tako moje kratko izgnanstvo iz Trsta. Vrnil naj bi se v letu 1952, toda ne v Trst, ampak v Magnago v Furlaniji. Ostal sem v coni B do konca leta 1947 in sodeloval na več načinov s slovensko politično organizacijo. Očitno sem obvestil mojo družino in mojo zaročenko, Marijo Tommasini, da se bom z njo poročil 21. Oktobra 1948 v Savudriji, v Istri.

1948. – Proces za tragičen dogodek v Repnu se je začel v januarju. Spremljal sem ga skupaj s tremi odvetniki tržaškega sodstva. Proces je trajal 4/5 dni in sodba je bila strašna. Razprava na porotnem sodišču v Trstu je imela pristransko razvijanje proti meni in ostalim šestim partizanom. V zadnjih dveh dneh je postal političen proces s težkimi obtožbami. Po mojem mnenju bi moralo sodišče razlikovati med mojo odgovornostjo in ostalih šest partizanov. Po približno šestih mesecih je bil priziv: po mojem mnenju bi me morali odvetniki braniti z večjo motivacijo ob dejstvu, da nisem bil prisoten pri tragičnem procesu v Repnu in odločitev partizana Vidalija je bila njegova izključna odločitev, v nasprotju z uredbo sprejeto na Opčinah v jutru ko so prevzeli tri fašiste za komando Repna in je predvidevala njihov nadzor do rednega procesa. Osebno sem bil obveščen o tragediji od samega Vidalija, ko sem ga srečal na Opčinah na Narodni ulici, kjer sem mu očital težko odgovornost. Po tem srečanju nisem več videl, ne njega, ne ostalih partizanov. Drugi dan po dogodku sem šel v Sežano in na odgovarjajoči sedež ter povedal kar se je zgodilo dan prej. V Sežani sem tudi vprašal za posredovanje partizanske policije s preiskavo. Žal se to ni zgodilo in tako je zadevo prevzela tržaška kvestura. V začetku 1948. leta sem dobil začasno zaposlitev po zaslugi dveh istrskih prijateljev. Vrnil sem se v Koper za poroko, katero sem predhodno omenil.

V letu 1949 sem bil sprejet v NARODNI ZAVOD, kjer sem vodil italijansko sekcijo za prevajanje in tiskanje predvsem knjig za osnovne šole v Istri. Leta 1950 sem spoznal Markiza Pinta Belleli-ja, italijanskega veleposlanika pri jugoslovanski vladi. Obiskal sem italijansko ambasado skupaj z ženo za vizum poti in povratka v Trst. Povedal sem mu kar je bilo potrebno, veleposlanik pa mi je obljubil, oziroma zagotovil, da bo raziskoval o zadevi Repna skupaj z Ministrstvom za Zunanje zadeve in advokatom Gerinom takrat predstavnikom italijanske republike pri ZVU (Zavezniški Vojaški Upravi v Trstu). Nisem več srečal Markiza in tako nisem dobil nadaljnjih poročil. V letu 1951 sem dobil poziv za učitelja kemije na italijanskih in slovenskih šolah v Kopru, v času mojega zelo začasnega v Kopru, medtem ko moja žena se je vrnila v Trst k družini.

1952, - Moja hčerka Tiziana se je rodila 27. 05. 1952. Videl sem jo lahko šele v mesecu juliju v Kopru skupaj z družino Tommasini. 30. julija mi je ministrstvo za pravosodje podelilo oprostitev za zadeve Repna iz leta 1945. Predvidevam, da je Markiz Pinto zares posredoval, kot je obljubil, in temu je sledil dekret pomilostitve. 13. septembra je prišel v Koper moj tast in me peljal v Italijo,toda ne v Trst zaradi veta tržaške kvesture, ki ni razprostrla pomilostitve z datumom 30. julija. V Kopru sta me obiskal mati in oče. Oče z gospodom Podobnikom, s katerim poleg delovnega razmerja, je razvil lepo prijateljstvo.

1953. – 19. februarja sta mi umrla starša, zaradi zastrupitve s plinom, v noči med 18/19. februarjem. Moja žena in tast sta vložila prošnjo na tržaško kvesturo, da bi se lahko udeležil pogreba. Tržaška kvestura je zavrnila prošnjo in jaz sem spremljal pogrebni obred od daleč iz Tržiča (Monfalcone). Marca 1953 sem bil zaposlen, po priporočilu prijatelja iz Maniaga, v veliko podjetje REX bratov Zanussi, ki je proizvajalo kuhinjsko tehniko in prve televizorje. Sprejet sem bil za proučitev procesov fuzije litega železa, za povedano proizvodnjo. Je bilo zares delovno mesto, ki mi je zagotavljalo napredovanje v svojstvu kemika, zahvaljujoč se dejstvu dveh diplom bolonjske in zagrebške univerze, toda po enem mesecu je predsednik in posestnik Lino Zanussi prejel anonimno pismo iz Trsta z dokumenti tržaškega procesa iz leta 1948 in drugih dokumentov blatenja moje osebe.

1954. – Skupaj s tastom pridem v Rim. Sklep za preselitev v Rim je izhajal iz težke rešitve tržaškega problema, zato moj tast se je odločil, da zapusti mesto. V Rim smo prišli 24. avgusta 1954 in takoj seje začelo delo za zgraditev majhne tovarne in dveh sosednjih stanovanj. V letu 1957 se je začel trgovski del s prodajo kaminov Superior.

1964. – V tem letu sem sklenil, da se osamosvojim in sem sprejel zastopstvo treh industrij severne Italije (Milano, Modena, Bassano).

1974. – V tem letu sem kupil na obroke lepo stanovanje v katerem še danes živim.

1980. – 20. septembra se poroči moja hčerka Tiziana s Claudijem, mojim prihodnjim zetom. Vselili so se v stanovanje podedovano od babice, moje tašče Gabersi Gemma in Tommasini, matere moje žene.

1985. – Upokojil sem se po predpisih INPS.

1990. – Virus jo je ubil – stafilococus aureus – umrla je moja žena Maria Tommasini. Od takrat sem lahko računal na trajno in ljubeznivo oskrbo hčerke Tiziane.

2000. – Izvedel sem,da moje ime je bilo vključeno na INTERNET: tržaški proces 1948 leta z drugimi obrekovalnimi opombami o moji osebi. Zahteval sem izbris dokumenta a sodišče je zavrnilo zahtevo.

2002. – Ob priliki »dneva spomina«, v katerega je MSI hotela uvrstiti v 10. Februar vsakega leta, sem prejel tri anonimna pisma iz Trsta.

Pisma so bila označena z začetnicami neofašističnih organizacij. Šel sem na generalno direkcijo DIGOS v Rimu,da bi posredovala. Šel sem tudi v Trst na DIGOS za doseči kaznovanje avtorjev pisem. Smatram, da lahko od tistega datuma naprej rečem, da nisem več dobil drugih pisanj proti meni in torej sodim, da mera nadzorovane svobode je bila končno izbrisana.

Konec zapisa. Žarko je bil obsojen, pomiloščen, vendar ne tudi opran krivde. Prilagam značilen tekst, ki Žarkota bremenij in v nadaljevanju tudi njegov zagovor po točkah, ki mi ga je potem poslal. Navaja še, da so bili trije civilisti prepoznani od strani ,,njegovega,, podrejenega dne 5. Maja, ob priliki demonstracij v Trstu. Ta, ki jih je prepoznal in njegova skupina so jih tam zajeli in nato zaprli na Opčinah. Gallo je bil, kot pravi Žarko ,,mlad openski partizan,, kar pomeni, da se je v odpor vključil po 9. Septembru 43.in bil v tem prepričanju do leta 47., nakar se je prelevil na nasprotno stran, pričal proti njemu in si reševal kožo. Onemogočiti je bilo treba Žarkota. Dne 5. Maja 45. to je na dan zajetja, je Žarko bil s skupino Opencev, kolesarjev, v Ajdovčini. Bilo je tam praznično ob ustanovitvi nove vlade. Zvečer, po povratku je srečal Vidalija na enem vogalu in izvedel kaj so storili - za poboj.

slika : Kronologija dogodkov na Primorskem  (maj 45.-september47.), stran 6  – Goriški muzej, 1977. Gre za izbor časopisnih novic.

Še en internetni,  ponavljajoč,  značilen, Žarko bi rekel ,,brezvezni,, tekst. Žarko ni bil ,,titin,,. Prav zato se je bil prisiljen vrniti. Ostal  je stalinist ( italijanski komunist ), zato pač zrel za Goli otok, ki sta ga dejansko tudi izkusila dva njegova zagrebška sodelavca, včlanjena v jugoslovansko partijo. V času informbiroja se je namreč nahajal v Zagrebu. Tam je tudi zaključil študij, ki mu je bil zaradi vojnih razmer prekinjen na univerzi v Bologni in tudi diplomiral iz kemije. Tisto uro izpraševanja je opravil profesor, sicer Slovenec in mu naklonil  izpraševanje v italijanščini, kar je Žarkotu omogočilo tekočo komunikacijo in samo še potrdilo zavest o širini, ki jo slovenstvo zmore. Komunisti (italijanski) v osvobojenem Trsu  so bili  sestavni del Jug. partije.( Medtem, ko je že na Goriškem bila KP vključena v protinemški odpor po vzoru , ki je veljal za celo severno Italijo - v okviru CLN  - komite narodne osvoboditve. KP  Italije,  rimska centrala, vse do razpada Italije in nemške zasedbe ni dovolila  oboroženih  partizanskih enot  proti fašizmu.) Poleg tega so v Trstu močni delavski sindikati, ne glede na nacionalnost  zahtevali  ureditev po sovjetskem vzoru. Iz priloge zgoraj je jasno, da so zavezniki  do 12. junija 45. imeli le dovoljenje za bivanje v Trstu in koridorju proti Avstriji. Po 12. juniju je vzpostavila oblast ZVU na način,  da se ni vmešavala v intrige med partijo in CLN  ( ostale politične frakcije, s katerimi tržaška partija ni sodelovala. Njihovo oboroženo krilo so namreč sestavljale tudi enote republikanskih fašist. milic, ki so tudi po padcu fašizma vzdrževale javni red v državi pod nemško okupacijo ). Tako so se tržaški komunisti še celo leto 1945. zavzemali za priključitev  k Jugoslaviji. Kasneje so se opredelili za  STO. Z  informbirojem leta 48. je slovenska levica na tržaškem s cepitvijo izgubila moč.    Žarko še živi !

     Konec prvega komentarja.

     Se nadaljuje!