IV. zapis - ŽARKO - ob Pahorju in Rebuli ?

Spomnil sem enkrat Žarkota na Pahorja Tržaškega -stoletnika in mlajšega Alojza Rebulo. Očanci so si tako različni, kot ne bi bili praktično sosedje. Ampak govorim o nečem drugem.Vpletam jih, za razumevanje duha med Slovenci na eni in drugi strani železne meje, ki je delila vzhod od zahoda in potem izgubila pomen po letu 91. Za Pahorja pravi: ja,ja, v redu, ma naredil ni nič. Ko je bil čas za delo, je šel v zdravilišče (petištiridesetega). O Rebuli pravi: ja v redu človek, ma ni bil naš. Trije ,,bratje,, predmejci, precej si različni, starejši in mlajši skozi profesijo vzgojno in pisateljsko nadvse aktivna, pa vendar v javnosti na prostoru slovenske države ne zasledim prijemov, za katere bi lahko rekel, ja, tu pa diši po Pahorju, Rebuli ali celo anonimnem Besednjaku. No, ko je čakal na pomilostitev, je tudi Žarko par mesecev poučeval na gimnaziji v Kopru a po tistem nikoli več, medtem, ko onadva vseskozi v - zamejstvu.  Zaslužno jim v slavo plapola zastava v pomenljivih barvah poštenja, modrosti in srčnosti (bela, plava in rdeča), že če samo pomislimo, da so se materinščine učili z lastno slo, potem ko je bil pri njih običajni čas že davno mimo.

Bom proti koncu povedal po komu še vedno diši v matici - ko se bom lotil generala Branka.

Kaj nam govori Pahorjev pošteni duh?
 ( Je sam povedal v pismu Pavčku ): Arhiv Republike Slovenije, AS 2022, PEN, t.e. 11, Pismo Borisa Pahorja predsedniku Društva slovenskih pisateljev Tonetu Pavčku, 23.02.1981.

V romanu Zatemnitev se mu je zapisal stavek : ( domobranska stran mu je kontrolirala pisalni stroj in našla odtis OF ). Drugje pravi, da so pri njem našli neke tekste, katerih avtorstvo je uspel spodbijati.

In v isti knjigi, kako so, jetniki (časovno) malo po tem pobirali ostanke:

Berce je bil sergente pri artileriji v Modeni; ob razpadu se vrnil domov in bil takoj aktiviran s strani partizanov za kompletacijo topov v pripravah za ,,goriško fronto,,. Bil med partizani, ki so napadli v Dovcah in se po tistem predal domobrancem, ki so o bitki zapisali njegovo izjavo spodaj. Mimogrede naj pripomnim, kar ni del te zgodbe, da je nasprotno, njegov starejši brat v tem istem času naredil kariero na zmagoviti strani, pa mu vseeno ni štelo.

Povzemam po: Viktor Kučan - Borci Sutjeske

- BERCE Franca FRANC FRANKO, ekonom u intendanturi bolnice, rođen 1912, Dornberk, Nova Gorica, zemljoradnik, Slovenac, u NOB od februara 1943, član KPJ od novembra 1943, krajem rata politički komesar medicinsko-sanitetskog bataljona 38. divizije.

In tudi  Pahor je vedel in vsi so vedeli za eskalacijo gorja. Ponj so prišli že kaka dva meseca prej. Ko ga je kalvarija pravzaprav šele čakala, se je prezgodaj že radoval zmage svojih.

Fotografija iz knjige: "med prvimi partizani na krasu" 

in kronika poražene strani.

Ogenj ni bil uporabljen prvič.  V neposredni bližini sta nedolgo pred tem že goreli dve vasici. In Mirko iz Hruševice je bil od strani Nemca, ki se je prikril, ustreljen že po njihovi predaji, ko naj bi bilo vsega konec. In ni ga, ki ga zmaga ne opije.

In tako po Pahorju iz  Čitanke - izbor iz Zalivov na strani 66 in 68.

Gotovo je ( na začetku nevede Tigrovec ), socialdemokrat, Slovenec živeč v Trstu, ostal izven dosega še ene diktature,  tokrat domače, slovenske. Preživeli ,,dachavec,, bi, v matici, samo podaljšal seznam sovražnikov države.

( http://www.forum21.si/pdfFiles/dogodek-73-50.pdf  - kako je dr. Kocjančič popenil, medtem, ko je elitam nekaj pridigal ) 

Rebula, tudi pretežno Openc in ravno toliko mlajši, da se je čas, ko so si ljudje dobesedno stregli po življenju že nekoliko umiril v čas celjenja ran in ta doba je sovpadla z njegovo, odraščajočo. Dojel in razumel je novonastala razmerja, označil jih za otročja in modrost nabiral v preteklosti, odkoder mu resnično ni grozilo nič hudega. Tudi že slep, se nam že dolga leta tedensko redno oglaša v svojem ,,verjamem,,:

Ampak, če Žarko, (tudi slep), in ob brezčasnem ubadanju s prividi iz otroštva in tiste dobe, ne najde (in trudim se mu pomagati), ničesar, kar bi danes dokumentiralo tisto  vznesenost ob vodenju in sodelovanju s tisoči ,,fizkulturnikov,,. med 1945.- 1947., ker tista doba je nekakšna sramota  in se o njej ne govori, ga najdem v Rebulovem :  "Kominform v Zabrinju".

Pravijo tudi, da ne. Resda ga od poletja 47. tudi ni bilo več v "Zabrinju"; odmeval je le proces in obtožbe na njegov in njegovih  račun.  Vendar toliko zamikov in netočnosti pri označevanju pojave, po moje namernih, ob hkratnem ohranjanju bistva neke figure, je, zopet po mojem mišljenju le izraz pisateljske svobode. Vsekakor nekaj zafrkljivosti do "sobrata", ki je zaradi prevelike gorečnosti za idejo, rano odfrčal s scene in v osamo. Ja, Rebula bi utegnil najti lek za sfuzlano levico. Obvlada čeri, ki pečatijo usode.

Obtožbe so Žarkota zasule po dveh letih in pol, kar se je zgodil zločin v Repnu, (20.maja 1945.), vsem na očeh, povzročen s strani ulice in na teritoriju, kjer on  ni imel pooblastil. Dejansko so bili poprejšnji žandarji javno linčani s strani domačinov Repna. Žarko je po dveh letih zaradi uspehov postal trn v peti nasprotne opcije in so se ga sistematično lotili ... Sodbi ne prigovarja; pravi, da je imel slabe zagovornike. Kasnejša pomilostitev ne pomeni izbrisa krivde. Obnova zaradi napetosti ni bila možna; danes so priče mrtve. 

Žarkotova odločitev za protifašizem in branjenje slovenskih nacionalnih pravic ni izhajala iz razloga zapostavljenosti, revščine in podobno; osebno ni imel tovrstnih težav. Mogoče je bil preglasen v študentskih zahtevah, predvsem glede grozot, ki jih je faš. Italija povzročila v Abesiniji, da je prišel na seznam. 

Iz knjige: Ferenc : Akcije TIGR-a spomladi 1940- stran193:

Ni naveden avtor, ne datum nastanka zapisa. Nahaja se v AS ob drugih vsebinah v zvezi z ZDTV. Je daljše poročilo, na več straneh in prilagam prvo stran. Žarko je bil sekretar  organizacije do poletja 1947., ko se je oddaljil zaradi sumljivega zasledovanja, nakar je iz cone B spremljal obtožbe. S sodiščem ne polemizira, pravi le, da ga odvetniki niso dovolj dobro branili. 

Leta 48, se je Žarko v Zagrebu opredelil za Informbiro, ( za Stalina ) in bil zato odstranjen v podrejen položaj in torej lahko le srečen, da ga niso zaprli (Goli).   V coni A, je med Slovenci istočasno, brez realne potrebe nastal razkol, o katerem govori Rebula v romanu ,,Kominform v Zabrinju,,.

Žarko je ostal, kar je bil že prej. Vsekakor ne "titin", kar ni bil niti 1940. Del poročila (govora) je iz istega fonda (AS) in dokaj plastično opisuje realnost tistih dni: 

Mogoče je tu prostor za njegov prispevek k orisu tiste dobe in za odgovor na klevete. V originalu, kot  je sam narekoval:

Obtožujoči tekst z interneta, na katerega Žarko tukaj zgoraj odgovarja, je prikazan v 1. zapisu in tam tudi tile odgovori v slovenskem prevodu. Glede Zagrebške izkušnje, tukaj samo omenja, da je tam dokončal študij kemije in diplomiral. Je tudi razumljivo, da v Rimu težko spregovori, o "titovem paradižu", ko je vendar šlo za preganjanje in agonijo z grožnjo zapora, ( kar ta, ki ga zasmehuje nedvomno ve), ker se je izjasnil za resolucijo ( za Stalina). 

Poleg bistveno bolj pekočih izkušenj z matico, kot sta jih doživljala Pahor in Rebula v času "železne zavese", je Žarko deležen tudi "izbrisa" s strani dedičev sistema, za katerega je zastavljal svoje življenje in delo. Njegov zagovornik je ob priliki zaplembe omenjal njegove ,,zasluge,, :

  

Razumljivo, da sistem ni mogel delati razlik. V tistem obdobju je bil sposoben za zaplenjeno odriniti nadomestilo v višini 10% ocenjene vrednosti ( nadomestilo v višini enoletne najemnine ). Je pa v zakonodaji predvidel, da je zaplembni akt ničen, če zaplembni upravičenec (občina ali država) ne uresniči razloga za zaplembo. V tem primeru naj bi tukaj postavili bencinsko črpalko. 

No, Žarkota so se rešili že po letu 91., ker se je skliceval na Zakon o denacionalizaciji, ki ni "pokrival" tega obdobja. 

Leta 2000. se je na tistem mestu zgradil spominski park: ( nedvomno posvečen tudi "Žarkotom")

Sodišče v  SODBI V IMENU LJUDSTVA (- razlastitev – vrnitev razlaščenih zemljišč – razlastitveni namen – rok za pričetek gradnje -  sodba III U 64/2011  7.9.2012 ) vidi na tem mestu med ostalim  "pomembno javno gospodarsko infrastrukturo,, in gre mimo dejstva, da bi investitor (MONG) glede na sporno stanje zemljišča  moral vsaj ponovno ugotavljati ,, javni interes,, in seveda ob tem ugotoviti, da ima s poprejšnjim lastnikom neporavnane račune. Odločili so se drugače. Drugače se je odločil tudi išpektor - odločil se je za očitno laž - za desetletje je ,,prestavil,, izvedbo ,"črne gradnje", potem ko je za odgovor rabil dve leti :

Žarko je "slovenske gore list" in resda eden srečnejših od četrtine narodnega telesa, ki je v eksodusih iskala in našla mir v tujini. Vsaka primejava z izbrisanimi, današnjimi migranti in podobno, oziroma omalovaževanje slučaja pomeni najmanj sovražni govor. 

SLOVENCU  SMO TOREJ  SLOVENCI UKRADLI  CELOTNO IMETJE  POTEM, KO JE DOKAZOVAL ZGREŠENOST NEKEGA  - IZMA, KI NI BIL NAŠ; MEDTEM SMO GA DOTOLKLI S SVOJIM -IZMOM  DO TE MERE, DA JE BIL PRISILJEN  ISKATI EKSISTENCO V TUJINI; ZLAGANI SISTEM  (NAŠ)  JE  NA  TEJ, NJEMU UKRADENI  ZEMLJI  POSTAVIL SPOMENIK (TIGR-u), KATEREGA DEL JE BIL TUDI ON IN TAKO MU TOREJ PRIPADA VEČNA  SLAVA, KI SI JO JE V  CELOTI  "PLAČAL"  SAM,  S  SPOMENIKOM VRED !

NAJ STOJI TO, ( KOT DA NACIJI ŽE NI SPLOŠNO ZNANO), TU OBJAVLJENO!

V nadaljevanju zgodba njegove sestrične in moje tete Marice. Vabim.

III. zapis - ŽARKO - Trst je vendarle "drugačen"

Independentisti in tisti Slovenci, ki se niso mogli strinjati s Titovim režimom so pozdravljali 3.julija 1946. ustanovljeno STO in podpirali odločitev zaveznikov. Segalo naj bi od Devina do Novigrada in prišlo pod zaščito Združenih narodov. Jugoslaviji in še bolj Italiji, odločitev ni odgovarjala.

Žarko pravi zase ( za ZDTV ) in Agitprop, kateremu so bili podrejeni, da so priključitev k Jugoslaviji zagovarjali še leta 45. Kasneje so se zavzemali za samostojno pokrajino - STO/TLT. Žarko sam s sabo ni imel težav. Izkusil je že dovolj na obeh straneh današnje meje in se zato zavzemal za poseben status ,,posebnega,, ozemlja. Dejansko je šlo za ozemlje ,,s posebno nacionalno sestavo in s posebnimi potrebami,, - Avstrijsko; potem italijansko Julijsko krajino, potem po 9.9.43. nemško pokrajino ( ,, Primorje,, v katerem smo imeli Slovenci več pravic kot pod fašistično oblastjo) in z likvidirano tržaško federacijo KPI. Se je potem ponovno vzpostavila, bolj po meri KPS. V Trstu je tako od pomladi 1945 deloval enoten italijansko-slovenski partijski komite, ki sta ga vodila Slovenec Rudi Uršič kot politični in Italijan Alessandro Destradi kot organizacijski sekretar. Med jugoslovansko zasedbo maja 1945., sta formalno delovali dve partiji; KPI in KPS. Ko je bila 12. junija 1945 Julijska krajina razdeljena na dve coni, ki sta jo upravljali zavezniška oz. jugoslovanska vojaška uprava, so tam na poziv KPI ustanovili avtonomno partijo. Centralni komite KPS je 18. julija 1945 ta predlog sprejel, obenem pa tudi sklep o ustanovitvi enotne ljudsko-frontne Slovansko italijanske antifašistične unije - SIAU, ali UAIS . Ustanovnega kongresa KPJK, ki je bil 13. avgusta 1945 v Trstu, se je udeležilo skoraj 500 delegatov iz obeh con. V uvodnem govoru je Boris Kraigher poudaril: "Ustanovitev KPJK je garant za enotnost in monolitno komunistično partijo, ki nikakor ne more biti federacija, ampak mora biti v njej strogo očuvan princip demokratičnega centralizma, ki lahko proti poskusom reakcije edini osigura uspešnost Partije..."... No, monolitna ni mogla biti. Že, ker v coni A je bila, danes bi rekli ,,v Evropi,,.

Konec avgusta 1947. je za novo območje (STO) ustanovljena KPSTO. Tudi v njej je slovenska partija v prvem obdobju ohranila primat, sekretar je postal dotedanji sekretar KPJK Branko Babič.... Vendar takrat Žarkota ni bilo več v Trstu.

V pismu, ki ga je Žarko 19.5.47. kot sekretar ZDTV (v slovenščini !) naslovil na tov. Uršiča, gre za zgoraj navedenega Rudija Uršiča. 

Besedičim o preživetih podrobnostih, (ki dokazujejo, kako je imela partija prav, da je bila ZA STO in kako je imela ista partija (vodstvo v Jugoslaviji) prav, da je bila PROTI STO ) vendar so lahko izhodišče za razumevanje usod mnogih, ki jih je ,,politika,, spodbujala in podpirala le dokler so ji služili in dokler niso uporabili hrbtenice. Ne govori se o usodah Tigrovcev, ki so morali pobegniti v tujino, ko so končno že uspeli preživeti, pa tudi borcev za slovensko stvar in STO, ki so potem morali iz Italije in bili nesprejeti tudi v Jugoslaviji. Tako Žarko: - po zaporih in konfinaciji, partizanjenu, sodelovanju za slovensko stvar v domačem STO, ( pravočasen umik), politična diskreditacija ter proces in obsodba od nasprotne strani. Potem politično preganjanje na Jug. strani, pomilostitev It. predsednika in ponovna selitev - dovolj daleč stran v Italijo. Sprememba priimka, vendar kljub temu nezmožnost opravljanja poklica, za katerega se je izšolal (diploma iz Zagreba in Bologne). Zaplemba premoženja v Sloveniji in topoumnost (slovenske ) oblasti, ki tako dokazuje, da ni niti malo Slovenska. V zaostrenih razmerah se od tu naprej - strelja; česar pa Žarko, čeprav obtožen, ni nikoli počel ! 

Iz diplomskega dela  Matije Stegarja : Izguba Trsta, kot jo vidimo danes (Ljubljana 2004) , ki je objavljeno na Internetu, dajem spodaj vsebino dveh listov.
Žarko ni med krivci, da Trst ni postal sedma Jugoslovanska republika, tudi ni med krvoloki ki so za to ubijali. Le pravilu, da : "Revolucija ubija svoje otroke" se je uspel izogniti in je še danes živa priča teh časov.

Ideja TLT/STO še živi:

Territorio libero di Trieste (in sloveno: Svobodno tržaško ozemlje, in croato: Slobodni teritorij Trsta, in inglese Free Territory of Trieste) era previsto dal trattato di Parigi fra l'Italia e le potenze alleate come uno Stato neutrale di 738 km², con circa 375 000 abitanti (264 000 italiani, 85 000 sloveni, 11 000 croati e 15 000 di nazionalità diverse). Comprendeva la città di Trieste (che ne era la capitale), a nord il litorale fino al Timavo, e a sud parte dell'Istria fino al fiume Quieto. Era noto con la sigla TLT.

Pred kratkim:

Pogajanja o meji  - takrat - vir internet

Posebno ,,poseben,, teritorij Julijska krajina:

Za prevlado nad Trstom so se aktivirali prijemi, dirigirani od daleč. Tu sta še leta oba bloka preigravala možnosti za svoje težnje. V to ,,igro,, so bili vključeni prebivalci in še bolj akterji na položaju, tudi ZDTV z organizacijo športnih aktivnosti.

Tudi Ponziana – Partizan (Beograd)

V prostorih nekdanjega zgodovinskega sedeža tržaškega nogometnega kluba Ponziane, v baru Gherlizza, v ulici Ponziana, na vogalu ob Istrski ulici pri Svetem Jakobu v Trstu, so v soboto odprli razstavo ob priliki stoletnice društva. ( Tako so napisale Primorske novice pred par leti ).

Tržaški klub se je 45. včlanil v Jugoslovansko nogometn ligo ( Boltar in Besednjak sta bila po tem vprašanju dvakrat v Beogradu) in tako prehitel Slovenijo.

Še bolj odmevna je bila tekma Ponziana - Hajduk:

V arhivu (AS) je o ZDTV nekaj malega ostankov. Še najbolj so povedne bilance posameznih projektov s po dvema enakima zneskoma: - stroški: xxxxxx - dolg: xxxxxx

Pravi, da so jih podpirala domača, tržaška podjetja. ( nasprotna stran trdi, da Tito)

Žarko je, dokler ga moči niso zapustile, nepozabne čase podoživljal z obiskovanjem krajev in pomnikov usode tukajšnjih ljudi, posebno spomenikov in komemoracij. Vsako priliko je izrabil, da je o tem pripovedoval. Včasih sem bil z njim, posebno ko ni smel več za volan: na Opčinah, ob pomniku, kjer so Nemci ustrelili mlada dekleta, pravi: "kadar se pride sem, se zapoje slovensko"

V tem početju je rad sodeloval s svojimi- iz revije TIGR št.7/2002:

Za prvomajske praznike leta 2009. me je Žarko povabil k sebi v Rim, češ, da je takrat najlepši. Malo preden je poplnoma oslepel, sva z ženo in najmlajšim pri njemu preživela nekaj nepozabnih dni. 

Takrat mi je povedal, da si že od 91. prizadeva za vrnitev premoženja, ki so mu ga v Braniku zaplenili svoji. pravi, da mu je kriza odnesla prihranke in bi bilo fanj....

Ni bilo težko ugotoviti za kaj gre.... 91. so ga zavrnili, ker se je skliceval na Z-den.

Zaplenjeno mu je bilo imetje za namen gradnje bencinske črpalke:

Spodnja parcela v naravi ruševina, zgornja vrt. Zanimivo, da so se potrudili celo priimek in ime v zapisniku narobe zapisati.

narejeni so bili načrti, vendar zgodilo se ni nič. Razlastitveni razlog ni bil realiziran.

Stoletje kasneje s položaja pred nekdanjim hotelom Ličen nastane spodnji posnetek :

Zakonodaja je, takrat in danes jasna:

Prav v času objave tega odloka, ki sicer samo posnema dolgoletno zakonsko stališče, (vsekakor vse od zadevne zaplembe leta 74., pa vse do danes, ko je zaplemba skrajni ukrep, ko se gradi javna infrastruktura, kar pa parkirišča niso !) je MONG na zapuščenem zemljišču, makadamskem placu; parkirišču, zgradila spominski park. (črno gradnjo). In komu so zaplenili prostor? 

napis pravi:                      

TIGROVCEM

BRANIKA IN OKOLICE

VAŠ PROTIFAŠISTIČNI BOJ 

JE BIL 

ODRAZ ČASTI

PONOSA IN DOSTOJANSTVA

                                        .....

Če se osredotočimo na letnico postavitve, je jasno navedena na spomeniku Tigru ( ki nedvomno torej časti spomin tudi na Žarkotov boj ! ) in tudi na robu vodnjaka. Nemogoče je kaj takega prezreti, posebno če se postavi vprašanje kdaj. Rop je seveda načrten: načrtna je tudi na PISO ocenjena vrednost zemljišča - parcele 5002/1 v KO Branik, površine 1090m2 (s ,,plačanim,, komunalnim prispevkom) - Eur 3.661,20. !!!

Torej, ČAST, PONOS IN DOSTOJANSTVO;  ha, ha, ha.... Kdo si krade pravico, da žrtve treplja po ramenu ? TIGR je bil od svojih dedičev na Slovenskem uničen, prezrt in nikoli primerno obravnavan.
Odrezani so bili kot - poslednji - Žarko . ( MONG  svojim prijateljem, ki so jim parkirišča v Novi Gorici padla v lastništvo - pred par leti -le ta plača, v Žarkotovem primeru se gre igrice z vsemi ministranti vred.

No, in potem je treba gradbenega inšpektorja več kot dve leti spodbujati, da se mu zapiše zgornji tekst ( inšpektorat  IRSOP.OE-NG, št. 06121-878/2013-3 od 06.10.2015.), da potvori realnost.

Ampak to še ni vse. O zadevi je že prej odločilo sodišče. V imenu ljudstva.

Celotna sodba je dosegljiva vsakomur na internetu in izrek je rezultat pristranskosti naših sodišč. Žarkotu je tudi že leta 48. italijansko sodišče v Rimu naprtilo pristransko sodbo, ker od vedno velja da   DRŽAVA  JE ORODJE  VLADAJOČEGA  RAZREDA .

V štartu sem uslužbencu z dvema priimkoma na MONG-u predstavil osebnost razlaščenca in celotno situacijo. Vsaka od vpletenih instanc: MONG, Upravna enota, Ministrstvo, Sodišče in na koncu po 6. letih še inšpektorat, je našla svoj, drugačen razlog, da Žarko ostane brez odškodnine za zaplenjeno. Toliko ,,resnic,, da edina resnica ostane prezrta - v hramu pravic !

Še malo bom o Žarkotu, potem pa o njegovi sestrični ,,tov.Žarki,,  ki si je takrat, ko so ga fašisti zaprli, privzela ilegalno ime po njemu in se mu v pomoč vpregla v opozicijo tedanjim fašističnim oblastem. Častili smo potem v domovini te ljudi do onemoglosti, medtem ko sama, porinjena stran od  ,,sklede,, zadoščenja za vse dobro storjeno svojim, v dolgem življenju ni dosegla.

Vabim  !