VII. zapis - Kako smo se zedinili (no; nismo se zedinili!)

Različni pogledi in hotenja,so spodaj prikazani  kot  "mehka varianta" bojev za napredek in boljši kos kruha, potem, ko smo Slovenci v Dravski banovini postali sestavni del Kraljevine SHS. Knjižica desno je bila izdana leta 1928. Spremno besedo je prispeval  F.S.Finžgar. Gre seveda, kot še danes za nasprotujoča si stališča. Vendar so ta nesoglasja (nekakšna demokracija) pomenila naravnost  "raj" v primerjavi s tistim, kar je sledilo...

Na od Italije okupiranem Primorskem ozemlju v tistem času ni bilo mogoče objavljati kaj podobnega. Kraljevina Italija ni dovolila javne rabe slovenskega jezika. Uradništvo, učiteljstvo, vsa inteligenca, razen duhovnikov je bila pripeljana iz južnih krajev države, znala je torej samo italijansko in taki so bili tudi njihovi izdelki - od javnih listin, do navadnih priimkov, vse se jim "je zapisovalo" po njihovo.

V Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici imajo zapise Dugulin Avgusta, doma iz Škrbine, ki je na Krasu med prvimi organiziral odpor, preživel vojno in potem tudi zbiral in dokumentiral takratna dogajanja.
Pravi, da so se v Škrbini spočetka sestajali ob določenih dneh in urah (nedeljah), zunaj vasi in to skupaj: Tigrovci in komunisti. Ne pove, da so bili komunisti (Slovenci v ital. KP) enostavno sodelujoči člen primorskega TIGRA. Sam je prevzel iniciative Jugoslovanske partije. Italijanska partija, ni dovolila organizacije lastnih (partizanskih) enot, vse do razpada fašistične države, ko so se kot okupator pojavili Nemci in so italijanske politične frakcije ločeno organizirale odpor, s tem, da so (takrat že "republikanski") fašisti ostali na poprejšnjih položajih, do skupnega poraza z nemškim zavezništvom.
Slovenci še vedno bolehamo za napako, ko dopuščamo "izmom" prevelike apetite in zaradi tega kdaj nacionalno pripadnost postavimo v drugi plan. Z Žarkotom sva rekla, da zato, ker smo premajhni. Dejansko gre za to, da "izmi " organizirano kupujejo in vabijo v elite, ki zagotovo na drugi strani potem zatirajo praviloma večino, ki ostaja zunaj zaprtega kroga.  

Spodaj dajem delček obsežnega zapisa o dogajanjih na Krasu, s katerim Dugulin predstavlja sebe in svoje delo:

Ko je postajalo prenevarno, so se fantje potuhnili v ilegalo. Predvsem seveda komunisti. Italijanske oblasti so sestavljale sezname, ki so se s trajanjem vojne podaljševali. Dugulin je tukaj zaveden pod št. 113, kasnejši narodni heroj Anton Šibelja Stjenka pa spodaj pod št. 117. (vir AS )

Zanimivo, da sem ilegalno ime "Stjenka"  od svojega očeta, kot tudi od Šibelja Albina, ki je bil njegov sosed, slišal izgovarjati kot "Stenka".  Dejansko, čeprav se za kraško narečje čudno sliši, sta kategorično izgovarjala kot  "Stenka" !  Poimenovanje naj bi izhajalo iz njegove razvade, da je vneto stikal za stenjem ( ljudski izraz za vžigalno vrvico, ostankom iz prve vojne ). Prav iz Dugulinovih zapisov sledi, da je Stjenka bil najprej Stenka:

V teh zapisih, ki se nanašajo na Tomačevico, Avgust Dugulin (Maks Potokar) opisuje odnos s Stjenko in evidentna je preobrazba ilegalnega imena. Zanimivo bi bilo najti njegov podpis - kar sem priložil v prejšnjih objavah, je v obeh primerih papir na mestu podpisa poškodovan. Mogoče se še najde kak primerek.

Glede vasice Mali dol sem v Dugulinovi zbirki našel našel:

 in tudi fotografijo iz časa po obnovi ( po letu 1947).

Vendar pa Dugulinov opis zgoraj ne pove, da je zaselek bil dejansko  požgan (razen dveh hiš, ki sta bili zaradi slabega pristopa -  v enem primeru se je vojak preveč posvetil iskanju jajc- nestrokovno prižigani ) že 27. septembra 1943.  Mali dol je delil usodo s sosednjo vasico Lukovec. Za oba zaselka se v javnosti ni izpostavljalo, da sta bila uničena kakih 5 mesecev prej kot Tomačevica, Komen in Branik. Malodolci so bili 15. februarja 1944. še deportirani v Nemčijo, seveda samo tisti, ki so se še zadrževali doma, v Komnu, Tomačevici ali Braniku. Svoj, že objavljen zapis za Lukovec mi je pred časom kot fotokopijo posredoval domačin  Viktor Abram ..

Za vasico Mali dol je zgodovinski opis, ki ga prilagam spodaj,  nastajal leta 79. v "Pričevanjih". Izdana so bila potem šele leta 97. Izdajatelj pravi, da je šlo za malo izvodov, ki jih je zato naredil kar na printer. Takrat je nacionalist Jelinčič odkril spominsko obeležje Tigrovcu Godniču na pokopališču v Svetem in v tem sklopu dogajanj so zapisi izšli. Na Občini Komen imajo en trdo vezan izvod; meni so za Mali dol naredili kopijo v arhivu v Kromberku.
Moram reči, da sem že par let  pred tem imel doma taisti zapis za Mali dol. Kopijo, tipkano na pisalni stroj mi  je izročil Kodrič Rudi- Branko, ko sem pri njemu doma v Sežani hotel vedeti, kaj za vraga so storili z mojo teto, ko je evidentno, da je bila med prvimi in na "pravi strani". Kasnejši general (generalmajor) JLA je bil njen vaščan in vrstnik, kakor tudi  Žarkotov in tudi omenjan s strani Žarkota v prejšnjih zapisih. Avgust Dugulin mu  namenja posebno skrb.


Naj povem, da sem bil za te korake posebej "stimuliran" s strani svoje tete. Imel sem službo v tovarni, ki je stala tudi na njej zaplenjeni zemlji, država je takrat njen denacionalizacijski zahtevek vlekla že kakih 7 let:

pravi: ma  useglih  želim en  konc. In ti spiš ker te ne zanima in zate je boljše tako.  Bi mogel (moral) več skrbet, da se izvrši tista sodba po pravem . Tam gledaste samo za  uvjerbanje, ma jest ne

mislim  še umret. Tako je, Jože…..

Ja. Prilagam PRIČEVANJA za vasico Mali Dol :

Dugulin je v opisovanju zgodovine ( v tem primeru je  pismo naslovljeno na Skok Franca, podpredsednika OLO  Nova Gorica )  posebno skrb namenjal Rudiju Kodrič -Branku in dodajam en tak slučaj:

Vendar, če preidem na kruta dogajanja v družini mojih prednikov, ( ki sem jih začel podoživljati, ko so že preminuli in skozi njihovo poprejšnjo držo, ki se mi je vtisnila v spomin - naj rečem samo, da je noni včasih, ko je bila z mislijo pri svoji hčeri ušel vzdih "prekleti Zdrenjevci"), moram najprej malo k njim. Fotografijo sem prejel iz Argentine, po letu 2010:

Pred 2. vojno pri nas doma; pri  "Žuškovih": desno moja nona Johana, levo v sredini hči Marica o kateri pišem, levo zadaj sin Alojz (moj oče). Njuna nona je bila takrat na postelji in je umrla po požigu, ko so si domovanje uredili v delu stavbe z betonsko ploščo. Manjkajo - njun brat Franc, ki je umrl (najverjetneje leta 35.), v nesreči. Manjka tudi (oče in mož) Rudolf, ki  je že od leta 1930. v Argentini; z njim tudi hči oz. sestra Roza. Se nista nikoli vrnila. Ostalih ne poznam. Mogoče gre za sosedovo družino, ki je 48. emigrirala v Venezuelo.

Bili so trije, torej pol družine  in s staro mamo na postelji. Stric, oz. svak Avgust, čevljar v Trstu je poskrbel, da so za pokojnim Francem dobili odškodnino. V veži so imeli posnemalnik (separator) za mleko. Žarko mi je povedal, da je Marica  prodajala ribe, da jih je s kolesom zgodaj zjutraj nekje prevzemala in razvažala strankam po vaseh. Tako je lahko mimogrede poskrbela še za zveze.

Po Dugulinovih navedbah in tudi iz Pričevanj je razbrati, da so bili v organizacijo OF vključeni iz moje družine - Žuškovih (Alojz in Marica), Zdrenjevih (domači kasnejšega generala Branka) in družina Skalun (družina njegove sestre Rozalije).

Glede na dejstvo, da je italijanski fašizem našo družino razbil - Rudolf je pred desetletjem odšel v Argentino - medtem ko je Zdrenjevo podpiral z mesečnim nakazilom socialne podpore 300 lir, ker sta dva sinova služila vojaščino, ( Rudi je pridobil oficirski čin in bil v sestavi okupacijskih sil na Dolenjskem; Edi pa kot zaupanja vreden vojak v Veneciji, (in ne kakem lagerju oz."specialnem" bataljonu)  je malo verjetno, da bi šlo za pristno sodelovanje. Tudi je Marica imela bratranca Žarkota v fašističnem zaporu, medtem, ko je Rudijeva desetletje starejša sestra  Marija bila poročena v Komen. S sosedom tigrovca Godnič Ignaca - "moj sosed pri vhodu na levo". List št. 33.  njegovih zapisov, ki jih je posredoval Dugulinu po vojni z namenom objave sem prilepil že v II.objavo  in ponovno kopiram. Nisem zasledil, da bi Dugulin kaj tega objavil, je pa o Ignacu prav iz te vsebine spregovorila v svoji knjigi TIGR pisateljica Mira Cenčič.




Kodrič, ki je bil tudi pričevalec to dejstvo izrablja v svojo korist zgoraj v prvem odstavku na 73.strani Pričevanj: - govori o Rozalijini sestri Mariji, pri kateri je stanoval karabinjer. Ne razkrije, da gre za njegovi pravi sestri Rozalijo in Marijo !!

Kot sem že omenil, mi je Kodrič Rudi - Branko izročil ob drugem obisku kopijo svojih zapisov za Mali dol.. Ker sem hotel izvedeti resnico o tetini krivdi glede požiga vasi, je verjetno poprej podčrtal del teksta, v katerem kot "krivca" za požig izpostavlja dejansko sebe, tako, da sem eno vprašanje razčistil, odprla so se pa še večja... Posebno potem, ko so taista Pričevanja izšla s strani pobudnikov in zbiralcev spominov, saj sem opazil  pomembna razhajanja. Kodrič v svoji verziji poveličuje svoje in svojih bližnjih zasluge za uspeh narodnoosvobodilnega boja.

V Pričevanja so gornje, deloma skrajšane navedbe prišle v 8. odstavek na strani 74. Takrat je požig opazoval iz zasede in mi zatrdil, da je v enem kamionu videl žensko figuro, ki je prišla pokazat njegov dom. Bila naj bi hči malo prej ubitega komenskega marešala, vendar to mi je nakazal drugi vir.

Dugulin v svojem zapisu zgoraj postavlja ustanovitev karavle P-13 v februar 1943, Kodrič tukaj v april ali marec. Povsem  nepomembno, če ne bi s tem prestavljali čas Kodričevega partizanjevanja v čimbolj  zgodno obdobje. Dejansko nihče od preživelih kurirjev (mogoče tri ali štiri pričevanja so v arhivu) kot komandirja ne omenja Kodriča. Na internetu se tudi najde zapisano, da se je Kodrič priključil kraški četi  sredi leta 42, čeprav je ta prišla na Kras šele v jeseni.

Teto postavlja v drugi plan. V Pričevanjih na strani 72 spodaj je pa navedena kot prva. 

Prvoborec Franc Šibelja se je spomnil samo nje, kar je izzvalo revolt  vaščanov in mojo nervozo. V knjigi Med prvimi partizani na Krasu ji je namenil poglavje Obveščevalka Marica s štirimi stranmi zapisa. Na koncu ji je naprtil celo (mogoče zaradi slabe vesti)  koncentracijsko taborišče, kar pa ni bilo res. Z drugimi je bila deportirana v Neumarkt in potem bila razporejena za delo na kmetiji. Z materjo nista bili skupaj. Z znanko iz Škrbine sta se predstavljali za mater in hčer. 

Tudi brat Edi ni doživel običajnega eksodusa slovenskih fantov v "specialne bataljone".

Nekako ne gre skupaj, da bi zaradi mitinga v februarju, kaznovali vaščane šele julija. Zapis zavaja in ni mogoče izluščiti  realne predstave. Vaščani so sklepali, da je kriva za njihov arest in  posledično še za požig vasi, ki je sledil kmalu po vrnitvi iz zaporov 9.9.1943. ( ob požigu 27.9. 43., je vojaštvo govorilo italijansko.)  

Gotovo je danes nesmiselno dlakocepljenje okrog teh prezentacij, vendar gre za vsestranski vzpon "konvertita" in način, kako je to počel.  Divjak Stjenka, (kakor se je izrazil moj oče, leto starejši in z zdravjem, ki mu ni dopuščalo niti v dveh poskusih odslužiti vojaščine,) je imel navado italijanske vojake, ki so se znašli doma na dopustu, prisilno aktivirati med svoje. Tako se je zgodilo z Alojzem F., za katerega je patrulja prav mojemu očetu navrgla, da ga grejo pospravit. Menda jim je odvrnil: " Pustite ga, pustite, lahko bo še taboljši !". In tudi s Kodrič Rudijem. Znanci ( tudi Marjan Pangos, ki je prej mizaril v Vižmarjah pri Ljubljani ) so ga poznali kot trmasto vztrajnega v tej službi, ki jo je prekinila šele prisilna mobilizacija v nasprotni tabor. Moje vprašanje njemu leta 95.je bilo, kako se je zgodilo. Je bil kratek, češ, da mu "č" v priimku ni več zagotavljal sigurnosti  in je "obrnil ploščo". Kakorkoli; ne poznamo vzdušja ob tisti priliki. Po njegovem izginotju je na domačem portonu pisalo v italijanščini: Rudi je mrtev. Razumljivo, v zaščito družine pred oblastjo. Prav tako ni skrivnost, da so svojci, lastna družina, na hitro obrnili ploščo in poskrbeli  za lastno afirmacijo, posebno še po koncu vojne, ko so v javnosti prevzeli primat. Preprosto ni verjetno, da bi ,,divjak,, Stjenka dovolil razplet, kot je spodaj opisan. 

Ta del njegovega teksta, ki se  bere kot pravljica, ni prišel v Pričevanja. Kakor piše Šibelja v svoji knjigi na strani 216- 219, kjer navaja imena, je Kodrič bil 3. maja 43. še v skupini  (trupi). Vprašanje v kakšnem odnosu sta bila s Stjenko, katerega fantje so ga odpeljali od doma, sem uspel zastaviti samo eni osebi in prejel odgovor:"v ne prav dobrem." 

Na naslednje vprašanje: kaj konkretno je moral storiti, da se je kompromitiral pred italijansko oblastjo (da ni imel več povratka), danes  ni  najti odgovora. Vendar, izziv je sprejel in ga sijajno izpeljal.  

Ko mi je teta zapisala, do jo je ena iz Rubij prišla pokazat  patrulji, ki jo je prijela, sem našel v arhivu podatek, da so tam partizani zagrešili 7. junija zločin nad družino Adamič. Sin, oz. vnuk Lucijan, ki je takrat imel mogoče 5 let, mi pove, da se je oče dnevno vozil  s kolesom v Tržič, kjer je imel svoj trgovski posel. Ko so ponoči udarili po vratih, so bili že vsi v postelji. Oče je mater vprašal, kako je z vrečo moke - če jo je predala partizanom in prejel pozitiven odgovor, kar je Lucijan slišal. Oče je na kričanje in pozive reagiral tako, da se je umaknil na podstrešje, kamor  je eden z balkona skozi okno zalučal bombo, ki ga je ubila. Starega očeta so ustrelili. Lucijan je prepričan, da je šlo za frakcijo skupine, ki je svojim zatajila, da je moko že vzela. Partizani so članstvo v OF priznali pod pogojem materialnega prispevka. Prostovoljni prispevek  je bil tudi garancija, da jih darovalec ne bo ovajal oblastem. Pomeni, da kdor ni dal ali kakorkoli prigovarjal, je bi sumljiv.  Družina Adamič je bila uničena in po nepotrebnem izpostavljena šikaniranju še ves povojni čas, saj preprosto ni mogoče verjeti, da bi tak ukrep bil storjen samo v zastraševalni namen, torej je okolje verjelo, da je za uboj obstajal tehten razlog. Mogoče je kje dokumentiran. Sem pa v Dugulinovih zapisih našel sliko:

In v AS zapis karabinjerske postaje Gorica:

Mogoče ni ravno  zaradi tega dogodka nekdo pokazal nanjo; mogoče je šlo za zlomljen člen kurirske mreže. Vsekakor nam tisti burni časi niso  ostali realno dokumentirani. Populizem je po zmagi dosegel neverjetne razsežnosti. Vsi so hoteli biti zmagovalci. Dogodek spodaj, "ko je padel Mohor", sicer ni Kodričev dosežek, ker ga v njegovi  kopiji Pričevanj ni. Vendar pa: ob napadu na četo, komandirja Stjenke z eno skupino ni bilo v taboru. Napadeni so bežali  mimo Lukovca v Branico, kjer so se šele čez par dni zopet združili, ko jih je poiskal. Na Mali dol  k teti pa je takrat prilezla skupina štirih. Stubelj Sulič Heleno je najti v seznamu Kraške čete. Teta  jo je leta 95. poiskala, ker ni mogla razumeti  birokratske počasnosti države, ki si je dala nalogo poprave krivic. Je nekaj napak; tudi časovno je pričevalka  v zmoti, vendar si velja vzeti čas zaradi vsebine. Na skupino sta teta in moj oče nametala  voz drv, ki je bil na kupu ( takrat ni bilo motornih žag in šlo je za vejevje, nasekano s sekiro) in so potem spodaj leže čakali do noči.




Ne glede, kdo je avtor zgornjega populističnega zapisa, postane ob preverbi prilike " ko je padel Mohor", očitno, da:  - del Kraške čete, ki ga v logoru takrat ni bilo, je s Stjenko bil na samostojni nalogi. Glavnina pa je bežala mimo Lukovca v Branico. ( Torej, v Malem dolu po tistem niso jedli, pač pa se je dogajalo kar v spodnji izjavi navaja  Stubelj Helena).  Te dogodke opisuje Abram v svojem zapisu o Lukovcu zgoraj, Franc Šibelja, ki je bil tudi med napadenimi v svoji knjigi Med prvimi partizani na Krasu v poglavju Obkolitev na strani 225 in Tone Ferenc, zgodovinar v svoji knjigi Primorska pred vseljudsko vstajo na strani 640.                  
Vsakršno neobičajno dogajanje v vasici Mali dol, je bilo zaradi dolinske lege težko prikriti; tako pišejo Pričevanja  na strani 72. v drugem odstavku pod sliko, da sta moj oče in Jazbec, predstavnika NOV  prepeljala na sestanek s kaplanom k nam domov ( imeli so staro mamo na postelji)  z volovsko vprego, v gnojnem košu  (t.i. "gratunah") in pod brinjem.

Spomladi 43. (27. junija )  je Marija Furlan sprejela in zaščitila štiri partizane na begu, ki so skrivaj, in bolj ali manj ležeč pridrsali k njej. Če je vsaj eden ne bi poznal, je ne bi poiskali. Da bi "ko je padel Mohor" bežali tudi v to smer, ni zabeleženo, razen tukaj. To je bil edini napad ( ca. 300 napadalcev ) na partizanski logor in razmeroma blizu. 

Že leta 48, po zmagi lastne opcije, ki ji je tukaj brezrezervno pomagala, je na podoben način bežala tudi sama. Med Tubljami in Velikim dolom, ponoči, ležeč in po trebuhu, noseča, z možem, ki je imel za sabo izkušnjo "prekomorca"  sta prečkala železno mejo.  

Vsaka vojna je nadaljevanje (stopnjevanje) politike. In, če nas že ta uničuje, nas vojne še toliko bolj. V knjigah zgodovinarja Toneta Ferenca sem našel nekaj zapisov, ki zaslužijo posebno pozornost, ker nakazujejo preobrazbo primorskega odpora. Moram reči, da mi je že Kodrič trdil, ( ob mojem očitku, češ, da je bil " režimski", služil fašizmu, pa potem popolnoma presedlal na drugo stran ), da odpor, kar ga je bilo v času fašizma, ni bil nič v primerjavi s tistim, kar je sledilo po prihodu Nemcev. Zagotovo  je večina slovenstva vsaj v gospodarskem smislu normalno funkcionirala  v fašističnem državnem ustroju in se prilagajala režimu, tako kot sami Italijani, saj se je razraščal z "bonitetami", ki jih je nudil sposobnim.
Nadaljujem v naslednjem zapisu:  "Heroj in heroj"