Spodnji papir sem prvič ugledal, ko sem bil še otrok, mogoče desetletnik. Je bil še v kosih in sem potem nalašč šel kupit selotejp in to dvakrat, ker prvič nisem vedel povedati kaj rabim. Takrat roba še ni visela na dosegu roke kakor danes.
Oče ga je kazal Karletotu iz Divč (Komen) in se spomnim njegovih besed: "Lojze, če jim to pokažeš, ti vse vrnejo. Vse dobiš nazaj." Ta Karleto je bil prvi direktor tovarne ,, Aluminij,, , kasneje pa pijanček. Se spomnim tudi, da je moja mama, ki je bila Dolenjka, zanj rekla, ko je enkrat šel iz hiše: "Ta hudič vse ve." kar je pomenilo, da je partizanil na Kranjskem.
Oče tega ni nikomur kazal in tudi nazaj ni nič dobil. Tudi potem, ko je teta iz Argentine leta 65. prišla prvič na obisk, so problemi generacije pred mano še šli mimo mojih ušes.
Levo je Stjenkov podpis, desni je Nani (Lojze Bukovec). Se najde v Isakovičevi monografiji Kosovelova brigada, da je ta, 4. bataljon bil najprej 3. (tudi Stjenkov), potem pa v začetku decembra imenovan v Južnoprimorski odred, (v tretje ustanovljen Primorski odred) ki je potem vztrajal na samostojni poti kakšnih 9 mesecev.
Dogajanje spada v obdobje splošne mobilizacije ali tudi vseljudske vstaje po porazu ,,goriške fronte,,
ko so se pojavili Nemci, ki so bili nato okupator tako okupirani Sloveniji, kot poprejšnjemu, propadlemu okupatorju teh krajev - Italiji. Tako so tudi tisti Primorci, ki so se v 20 letih okupacije poistovetili z oblastjo, postali manjvredni in drugorazredni in začeli iskati nove možnosti za vzpon.
Tele je bilo po požigu Malega dola ( tragedija je bolj omenjana v sklopu požiga in izgona ljudi iz Komna, Branika in Tomačevice - 15. februarja 1944., se je pa požig dejansko zgodil 27. septembra 1943.) tako kot druga živina - kar je ni pokradlo vojaštvo - odpeljano k sorodnikom; to tele konkretno v Preserje in od tam kasneje partizanom.
Ampak, preden me je zgodba začela zanimati, sem bil še udeležen na proslavi 40. obletnice ustanovitve OF v domačem Komnu - povabljen, da ob aplavzu množice prevzamem eno priznanje moji teti, ki sem jo takrat seveda že poznal, ker je nekaj let živela blizu in samo preko meje - v Italiji in mi je po ponovni odločitvi za Argentino, podarila novo moško kolo. To kolo sem z nemajhnim razburjenjem prešvercal na našo stran in se z njim ponašal kot osmošolec za 3 kilometre v vsako stran in potem tudi za v uk v Komen.
V počastitev 40 - letnice je takrat Založba Lipa iz Kopra izdala knjigo Franca Šibelje: "Med prvimi partizani na Krasu " in avtor ji je namenil kar poglavje " Obveščevalka Marica" in tukaj dajem del tega teksta:
Sčasoma sem pri sosedih naletel na neljub odziv. Češ, kaj ta človek (avtor) piše o tej ženski, ko je "vendar kriva, da je zaradi nje zagorela vas." Oče je bil po dolgoletni bolezni že pokojni in ostal mi je za vprašanja samo njegov bratranec Albin Šibelja, ki je bil prvoborec, invalid in sin dobrotnikov, ki jih je avtor tudi postavil v pričevanje:
Je sicer govoril o neki drugi, večji izdaji, kar je imelo za posledico odkritje kurirske mreže in ta slučaj sem potem tudi zasledil v literaturi, vendar kaj bolj določnega v zvezi z njo ni vedel.
No, takrat so Italijani polovili ,,zvezo,,: Od Rakitišča, preko Krasa, do Dornberka so 8.7. 1943. telegramsko javili nadrejenim, da so zajeli šest moških in trinajst žensk: (najdeno v AS):
Mali dol ustreza zapisu "Valle Piccola".
Seznam kurirk spodaj sem namerno skrajšal, ker gre za njeno
zgodbo, poleg tega je naslednja navedena bila že 9 let mlajša od nje, lahko
rečemo da leta 42. še otrok. ( Iz brošure PRIČEVANJA )
Ilegalno ime si je nadela po leto starejšem bratrancu Žarkotu z Opčin, ki so ga zaprli 2. junija leta 1940. Kot
študenta v Bologni, kjer so ga zadržali kak dan, potem pa premestili v Trst, v Coroneo. Gotovo je to dejstvo in pa navezava na teto Marijo - na sliki zgoraj imelo nanjo odločilen
vpliv. Kasneje je bil še enkrat zaprt in po tistem je bil na odpustnici označen
kot komunist. Komunist ( italijanski ) je še danes. Vzdrževala je kurirski člen, ki je bil obvladljiv iz vasice Mali dol.
V času živih spominov na ta dogajanja je bila (pokojna je od leta 2010), med tistimi, ki so jo poznali večinoma zadržano ocenjena, saj še vedno skozi izročilo obstaja obtožba, da je bila kriva za požig vasi, ki se je s strani Nemcev zgodil
27. septembra 1943. Italijani so jo namreč ujeli in nanjo je padel s strani
sovaščanov sum še za ostale aretacije in posledično kasneje tudi za požig. ,,Zadržano,, gotovo tudi zato, ker je po vasi ,,pobirala,, pomoč, prispevke za skrivače in seveda uporabljala vse mogoče prijeme. Zaradi povečevanja potreb, je neka pomoč sčasoma postala obveza za vse, saj se je vsakdo s tem, ko je nekaj dal, dejansko kompromitiral pred italijansko oblastjo in je s tem nastala garancija, da ne bo izdajal. Na srečo, v vasici zaradi tega, ker ne bi ničesar prispeval, s strani partizanov tudi nihče ni bil ubit, kar pa ne velja na splošno.
Iz brošure ,,PRIČEVANJA 1941- 1945,, Omejim se na Mali dol, sicer je v teh
pričevanjih zajeto več vasi današnje občine Komen. Dejansko so ti spomini - izpovedi, primerne času, ko se je to
''blago'' zbiralo. (Konkretno leta 1979). Vendar tov. Žarka je
ne glede na njeno odsotnost, v tej pripovedi zelo opazna, saj sta ona ali njen
brat (moj oče) kar enajstkrat omenjena.
Zapis, da so se borci, ob priliki, ko je padel ,,Mohor,, v vasici odpočili, ne drži. Stjenka takrat ni bil v obroču in k dogodku se bom še vrnil. Aretirana je tudi bila kakih 14 dni prej kakor navajajo spomini (kar se vidi iz telegrama zgoraj). Da je priznala, da so vsi podpirali partizane in je posledično iz vsake družine po eden prestajal zapor do kapitulacije Italije, je verjetno in lahko drži. Po 9. septembru so se vsi vrnili domov in potem je mogoče še kdo pomagal, da so sklepali, da je tudi požig že čez dva tedna bil ,,njeno maslo,,.
Krivda za požig vasi je živo krožila med ljudmi in oponirala zapisanemu v knjigi Franca Šibelje, ki je njena pa dejanja dejansko opeval. V zapisu (SPOMINIH) zgoraj pa se je konkretno znašla obtožba za izdajo kurirske mreže in aretacijo vaščanov. Prvič sem to prebral iz teksta, ki mi ga je dal Kodrič Rudi - Branko, ko sem pri njemu v Sežani poizvedoval in nasprotoval rešitvi, kakor se je v novem sistemu zanjo realizirala. Šlo je za kopijo, narejeno s pisalnim strojem, dejansko njegovo verzijo, kar se je pokazalo s primerjavo po tisku. Nekatere dele je, mogoče zaradi razlage, že prej podčrtal. V času, ko sem zastopal njen denacionalizacijski zahtevek, sva si bila večkrat v "laseh". Tako sem ji tudi omenil ta dogajanja in prejel njen odgovor:
Pravi: da znaš, nisem izdala, da so (potem) požgali Mali dol. Tisti krat, ko so me fašisti ujeli, je prišla ena iz Rubij me pokazat. Glede pošte sem peljala fašiste zadaj za našo hišo, da tam pod ene stene sem nosila pošto in nič več..... če bi jaz izdala, bi me sami partizani ustrelili, dobro znajo kdo je izdal... ( po tem pismu sem se osredotočil na takratna dogajanja v Rubijah )
27. septembra 43. so ob požigu Nemci odpeljali na prisilno delo v Nemčijo 6 moških; med njimi njenega brata (mojega očeta). " 15. februarja 44. so potem odpeljali še vse, ki so se kljub požigu še zadrževali na domovih, gorelo pa je takrat bolj malo. Soseda Pavla, ki je takrat imela 12 let, in s starši bivala v Tomačevici, pravi, da je bila Malodolcem nevoščljiva, ker so jih v Komen na zbirno mesto peljali s kamioni. Oni so morali pešačiti.
V Nemčiji se je slikala za 24. rojstni dan. Zadnja stran je zelo povedna:
S fantom sta po vojni pod angleško upravo (zasedbo) kupila požgano hišo v Komnu s pogodbo z datumom 18.8.47. Pod Angleži je do 15. septembra 1947., dokler niso ozemlja za Morganovo linijo prepustili Jugoslaviji, veljala poprejšnja, italijanska zakonodaja. (Izredno ljudsko sodišče, ki se je vzpostavilo po zaključku vojaških aktivnosti v maju, so Angleži ukinili 12. junija 45.)
Poročila sta se pol leta kasneje, 24.1.48. Zaplembni zapisnik - mnenje krajevne ljudske oblasti, katerega zaključek prilagam spodaj, nosi datum 12.2.48. - torej nekašno (slabo) - poročno darilo. Zaplembna odločba poprejšnjemu lastniku nosi datum 14.3.48. (Okrajno sodišče Sežana, odločba 60/48). Ovadbo proti njemu, torej proti prejšnjemu lastniku, da je vojni zločinec in jo prilagam spodaj, je podal skupni sosed že z zamudo, torej šele po zaplembi in nosi datum 29.3.48.
Prejšnji lastnik si je v notarski pogodbi zadržal pravico po poplačila vojne škode, saj je šlo za od nemške vojske uničeno (požgano) posest. Spodaj (delno prikazan) predlog za vpis v zemljiško knjigo ni bil nikoli realiziran. Treba je pripomniti, da je bilo do dela sodišč, ki so jih Angleži ponovno vzpostavili po vzorcu poprejšnjih, italijanskih, s strani slovenskega življa dosti protestov. Delovala so glede na stališča osebja.
Zaplembni zapisnik sem na sodišču dobil enkrat po letu 95., ko sem že imel njeno pooblastilo za zastopanje v denacionalizacijskem postopku. Spodaj podpisanim je verjetno padlo članstvo v fašiu 25. julija, z odstranitvijo Mussolinija. Po razpadu Italije , 9. septembra, to je na dan, ko so tudi njo (in vse zapornike) v Trstu izpustili na prosto in se je pojavila Nemčija kot nov okupator, pa so lahko začeli razmišljati na levitev v drugo opcijo. Dejansko so ji v času ko je kuririla, bili lahko kvečjemu nevarni.
Levitev ( fenomen veriženja oblasti) se je zgodila tako, kot je predvideval scenarij na višjem nivoju. Primorska hotenja so morala po diktirani poti. Za to so poskrbeli tisti, ki so se vedno čutili blizu oblasti, ne glede odkod prihaja. Nazoren je prispevek duhovnika, dr.Toneta Požarja , kakor ga je za Primorska srečanja ( stran 556) pred dvemi desetletji pripravil in objavil Silvo Fatur:
Zaplembe s strani zmagovalcev so od vedno nekaj običajnega:
Premoženje, ki sta ga Marija in njen mož kupila pod angleško upravo, je bilo v tem času v lasti Alberta Pertosi iz Trsta. Bil je commendatore (zaupnik, upravljal je državne ,,komende,,). Seveda fašist, tako pomemben, da ni bil sposoben levitve.
Zato ga je pri tem postopku potunkal sosed, Bandelj F. ,ki pa je uspel v organu nove oblasti ( KLO-krajevni ljudski odbor v Komnu, kot predsednik, ( v zapisniku zgoraj je bil udeležen kot cenilec) katerega vseh 10 članov je bilo par let prej še v italijanskem fašiu.
Zeleno = premoženje, predmet zaplembe; rumeno = stanovanje Marije in moža; rdeče = hiša in posest Bandelj Franca. Zgoraj, v kopiji iz Zemljiške knjige, lahko preberemo vpis: vloženo 22.marca 1948..
in še: na podlagi odločbe okrajnega sodišča v Sežani z dne 14. marca 1948....
Pomeni, da so bili z zaplembo zelo hitri: sodišče je torej zaplenilo 14.marca, vpisali so zaplembo v ZK že 22.marca, izjavo, da je njegov sosed Pertosi (Pertot) vojni zločinec, je pa taisti Franc, ki je sklenil tudi, da je ,,kupoprodajna pogodba,, kupcev (Marije in Dominika) neveljavna, podal na zapisnik šele 29. marca !
Kakorkoli in za povrhu ni poznan razlog njegovega početja: vendar, najde se ga v seznamu UDBE.
Ko je ruševina prešla v bolj zaslužne roke, je bil narejen lustrum; njivo so nekaj zmanjšali, Pertosiju pa niso bile zaplenjene še kake druge nepremičnine. Na njivi je takrat že stala tovarna, ki je prav letos (2016) šla v stečaj.
Leta 1965, sta se Marica in Dominik vrnila iz Argentine, če obstajajo znaki sprememb. Na robu kupoprodajne pogodbe stoji še vedno priimek takrat znanega odvetnika iz Nove Gorice. Nastanila sta se na italijanski strani meje; ona se je za nekaj let zaposlila v sanatoriju v Nabrežini, kar ji je kasneje prineslo italijansko pokojnino.
Tako sta antifašista (Dominik je bil med vojno partizan- prekomorec in celo udeležen v bojih za Drvar) postala najprej begunca (zbežala sta čez mejo v Italijo), preživela 15 let v Argentini in se pojavila na zunanji meji, kot potencialni zunanji sovražnik.
In nadzorovana s strani udbe; njen emigrantski dosje:
"Dosje" je bil obnovljen leta 1960. Če je obstajalo kaj od prej, mi niso pokazali. Ti vpisi so bili vnešeni, ko je bivala v Nabrežini, od 1965. do 1968. Napisali so tudi, da obiskuje mater in brata ... Informacije je posredovala postaja milice iz Komna. Kdo je bil informator, ne vem; sicer pa so miličniki, poleg carinikov bili v ekipi ki je pregledovala vstope v državo. Vstopala je pa lahko samo na mednarodnem prehodu (Sežana ), kjer je bilo dovolj posadke.
Dodam še njeno trditev iz najinega dopisovanja po letu 91. pravi: dobri komunisti niso dovolili da se vknjižimo in sva zbežala od tam. Ni bilo veselja. Za nič, kar sem protestirala...
Država je imela z njo opravka potem še od leta 1990. pa do 2006. (16 let !), kolikor časa se je vlekel njen denacionalizacijski zahtevek za zaplenjeno premoženje. Dejansko se je stvar lahko zaključila šele v času Janševe vlade in tudi pravno pomoč sem našel le v združenju ZLRP. V njeni zgodbi se je v celoti odrazila "primorska posebnost", ki je ne javnost, ne stroka ne pozna.
Spodnja slika ( vir internet), prikazuje militantnejši prizor letošnjih demonstracij na Kotnikovi v podporo množicam migrantov z vzhoda, 27.2.2016. Ta pol uživa podporo vseh vplivnih oseb v državnem vrhu, pa tudi večine, ki so diktirali tempo in služili prejšnji državi ( g. Kučan), oz. če skrajšam -kontinuiteta-, ki je naciji krojila usodo ves povojni čas. Pokojna teta, ki so ji prvi dom požgali "dobri" fašisti (kot podizvajalci) "dobrih"nacistov; drugi dom, tudi že kupljen kot požgana ruševina zaplenili "dobri" komunisti, je podobno izgubila tudi tretji dom, v katerega so se vselili brezdomci leta 2010 v Argentini, medtem, ko je ona umrla zaradi poškodb. Slovenija in Argentina sta si v nečem podobni.
(Ta opcija je beležila njen dosje: potem, ko si je prisvojila njeno posest in dejanja, je kontrolirala njena vračanja na dom, 16 let zavlačevala njene zakonsko podprte pravice do lastnine, da ji je na koncu prisodila desetino realne vrednosti !!?). Pustimo zaenkrat ob strani, da je bila nepremičnina tudi kupljena za majhen denar, kar sicer stoji tudi v pogodbi.
No, od vseh naših eksodusov, jih je večina izpod rdeče vladavine. Slovenija se odreka svojih, bori se pa za tuje ljudi !!? Vabi jih opcija, ki projekta ne bo financirala.
Se nadaljuje.
