Moram spregovoriti o belih lisah, ker moji starši niso mogli, niti smeli. Z rizikom, da ne bo odziva. Saj, itak je že dolgo vse mimo. Navadno že z zamenjavo ene
generacije novo nastala družba ne čuti, nima
potrebe ali celo noče vedeti za stvari, ki so grenile življenja njihovim
prednikom. Menda mora misliti nase, na
svojo bodočnost.
Pa vendar, stabilnost, varnost, blaginja – imperativi,
zaradi katerih smo hlepeli po ,,novi,, EU
zaradi norij, ki so nam jih v 20.
veku povzročili ,,izmi,, nam po desetletjih pričakovanj, na pragu
uresničitve, polzijo iz vizije. Vrača se strah. Sedaj, ko smo vendar že skoraj
uspeli !
O preslišanem bom nekaj
pisal. Samo na kratko o čem bo
beseda:
pred 100 leti so bile
domačije v zaledju soške fronte in ne samo v Malem Dolu kaki dve leti prazne – 1915- 1917. Ljudje - kot begunci preseljeni
med svoje na Kranjsko. Sosedov Rudi, ki je pozneje
postal Argentinec, je povedal, da je najpoprej bilo zanimivo. Otroci so
stikali za koščki čokolade, ki so bili primešani ovsu, s katerim so
vojaki krmili oficirjevega konja. Potem,
v njihovi odsotnosti je Cesarska vojska pokurila vse, kar je lesenega bilo mogoče pogrešati. Po povratku nov začetek in pod fašizmom zopet bežanje po
svetu. Po kolapsu Italijanske države, ki je iz domačinov hotela narediti svoje
ljudi, je bilo že 27. septembra 43. dva ducata hiš požganih.
Z naslednjim valom nasilja je bila
februarja 1944 večina stanovalcev
odpeljana na Nemško.
foto iz knjige Kosovelova brigada, stran 55
Ni nikjer zapisano,
vendar med ljudmi še vedno velja, da je moja teta, Marija Furlan nekaj
izdala in je požig bil tako posledica njenega priznanja. Demanti sem našel kakih 50 let kasneje, ker je nekdo to krivdo prevzel nase; takrat še kot samohvalo in z ravno toliko zamude, da
mu je še ustrezalo.
O veliki kalvariji Komencev in Rihemberčanov je domači župnik, g. Viktor
Kos nekaj zapisal. Prilagam stran, kjer se spominja pešačenja od žel. postaje
v Neumarktu do lagerja in namestitve. Izkazuje veliko hvaležnost Bavarskim katoličanom, ki
so jim nesebično pomagali. Pravzaprav tudi reformatorjem, ker da so jih imeli za Italijane in jim tako nudili boljše
pogoje kot nekim Rusom, ki so v tistem lagerju bili popreje. Na koncu so bili pravzaprav skoraj na istem - vsi praktično brezdomci in bolj ali manj lačni, za kar so poskrbela zavezniška letala z bombami. Bil je še pred
vstopom v semenišče vojak stare Avstrije za Karpati in tako že imel za seboj
bridko izkušnjo z nemogočimi razmerami.
Niso se vsi vrnili. Pravi, da je opravil 167 pokopov; od tega je samo naših umrlo 48 ljudi. Krstil
je 67 otrok, poročil dva para.
Po tej kalvariji so predniki sila kratek čas ,,trpeli
Evropo,, oz. zasedbo Angloameričanov, ki so poskrbeli za obnovo požganih domovanj. Ko je posamezna hiša
bila končana, jo je g. Kos blagoslovil, gospodar pa je prejel
listino z nekaj podatki. Videl sem ohranjen samo en tak papir. Zmagovita
ljudska oblast, ki je bila prisiljena po umiku JA iz Trsta v okrnjeno pozicijo, je tem obnovam nasprotovala.
Obnavljali, da bodo naši! Srečneži
se zato niso izpostavljali in so veselje kolikor mogoče
prikrivali. Po 15. septembru 47. So tudi kraji za Morganovo linijo pripadli Jugoslaviji
in obnova zasebnih hiš se je sfižila na
minimum. Ugibanj ni bilo več. Ne tu in
ne na drugi strani luže.
Dovolj da izvemo, da
je obstajala tudi opcija Trst, točneje STO. Ureditev, predlagana s strani
Angloameričanov (imperialistov) je imela namen združiti neločljivo pomešane pripadnike – Italijane,
Hrvate in Slovence v skupni državi - podobno, kot je dosti kasneje nastala današnja
,,Dajtonska,, federacija BIH. Nastala bi ,,mehka,, meja v enem delu
železne zavese. Vendar se ni tako izšlo.
Od mojih prednikov je
soimenjak Jožef F. šel v ZDA
že pred 1.vojno, se tam opismenil, se javil in pomagal družinam svojih
treh bratov. Gvant, cafe, cuker in
pozdrav ,,Malimdoli,, .
Za prva leta mogoče
razumljivo, vendar pa nedoumljivo, da se to stanje revščine in brezpravja ,,v imenu ljudstva,, dogaja še dandanašnji. Naši ljudje v tujini so
se tega bolj zavedali kot mi, domači. Ne spomnim se, da bi prosili, vendar
paket s cunjami; iz Avstralije poslan v Italijo, sem za svojo družino prejel
še po letu 2000 in - ničesar nismo
zavrgli. Na žalost ta, naš duh dvojnik izginja, ne da bi dosanjal svoje sanje.
Vojna je
nesporno nadaljevanje (stopnjevanje )
neke politike in že napačna (neuspela) opredelitev je posameznika lahko stala
življenje. Kako danes ni nič drugače,
kljub priseganjem na ,,evropskost samostojne slovenske države,, želim povedati z objavo
zgodb nekaj ljudi, ki sem jim bil
dovolj blizu ali jim dovolj težil, da so mi zaupali. Najprej o očetovemu
bratrancu, Žarku Besednjaku. Čez dvajset let spoznavam njegovo zgodbo in na kar nekaj naslovov
sem poslal signal, da si objave tudi sam
želi, vendar, obnemel je vsak kontakt takoj, ko je bilo jasno o čem bo
beseda.
Torej: ob vpisu sklopa ,, Zarko Besedniak,, v
okence google, se odprejo;
tudi ,,le foibe.it.,, - omenjajo ga od strani 34. naprej kot - Banda Besednjak. Od tega, za tri
bivše pripadnike fašistične milice tragičnega dogodka, storjenega 20.maja 1945,
se do polovice 47. ni zgodilo nič –
napredoval je medtem v nastajajoči državi STO na položaj gen. sekretarja ZDTV, nakar je nasprotna
stran izkoristila ta nesrečni slučaj da ga odstrani – uprizorila je politični proces. Obsojen je
bil v odsotnosti na 15. Let. Sodba iz leta 48. je obstajala na strani :
Sentenza16gennaio Besednjak. Jo bom v nadaljevanju predložil. Žarko pove, da če v življenju kaj obžaluje, potem daje na
prvo mesto neposlušnost očetovemu nasvetu naj gre, nadaljuje in zaključi zaradi vojne prekinjen študij. Nasvet sega v prve dni maja
45., ko so po bojih na Opčinah pokopavali mrtve – polagali so jih najprej v dve vrsti.
Na eno stran ceste 140 svojih in drugo stran 750 tujih padlih vojakov. Za svoje
so našli nekaj lokacij v plitvi kraški zemlji, Nemce so s strojem zagrebli v
neko dolino v skupen grob. Pravi, da so še vedno tam.
Torej korajžno naprej: da ne bi bila prezrta ,, kontinuiteta,, , začnem v letu 2015!
Žarko Besenghi (Besednjak):
Eden največjih protagonistov, zanesenjakov in borcev za slovenstvo
v STO, si že desetletja zaman prizadeva
za vrnitev oz. pravično odškodnino za na
slovenskih tleh zaplenjeno mu premoženje. Zadnje, kar pravi kak odločevalec v tej zadevi pokažem spodaj, s prezentacijo
odločbe inšpektorja.
Torej Žarko, ( za
namen izgradnje bencinske črpalke mu je bila zaplenjena posest, pa potem
iz tega ni bilo nič ), ima po črki
zakona pravico do pogajanj z zaplembnim
upravičencem ( danes MONG). Gre za ,,človekovo pravico,, in na tem mestu odpade
vsako morebitno zgražanje nad mojim
početjem napram oblasti. Skratka, kar je
bilo postavljeno leta 2000 in kamor se lahko tudi Žarko pride poklonit lastnemu
spominu, je bilo pred kratkim ,,prestavljeno,, za 10 let v preteklost, da
se ,,pokrije,, z zakonodajo, ki v tem
primeru dovoljuje legalizacijo in za tako, lažno pojasnilo je državni organ rabil dobri dve
leti.
Laž je tudi trditev, da gre za gospodarsko javno
infrastrukturo, za katere izgradnjo država
lahko poseže po zasebni lastnini.
Parkirišče, niti spomenik ni ,,GJI,, ! Za izgradnjo parkirišča ni mogoče pleniti zemlje ! Končno: javnosti je znano, kako je MONG pred
par leti zaključil zgodbo okrog javnih površin v mestu Nova Gorica, ki so se znašle v lasti
propadlih podjetij.
foto iz Kronika - Rihemberka Branika II , stran 355
Leta 2000, ob 55. Obletnici konca vojne … postavljen
spominski park … na zemlji,ki mu je bila leta 1974. Zaplenjena, pa potem zaplembni razlog ni bil realiziran.
Žarko je že leta 1990 v Ljubljani iskal pravico, vendar so ga zavrnili, ker se
je skliceval na ZDen. (Zakon o denacionalizaciji). Do postavitve spomenika je po odstranitvi
ruševin ta prostor funkcioniral kot makadamski ,,plac,,. Do konkretne laži,
izrečene v spodnji odločbi, so sicer svoje že rekli tako MONG kot lastnica, pa UE, Ministrstvo in tudi sodišče, vsak je
utemeljeval drug, različen razlog. Sodba
v imenu ljudstva z oznako III U
64/2011- 12 je tudi na spletu kot primer dobre prakse !
Inšpektor tu stopi v nedovoljeno kolaboracijo z oblastjo,
zavestno laže in zavaja. Javnopravni organ zavestno laže!
Če vsaj oba spomenika ne bi
nosila letnice 2000 na vidnem mestu! Noro !
Žarko na višku napetosti
ni padal v objem ekstremizmom; jim
določal sebi ljubo tarčo. Prav to mu je bilo kasneje očitano: sprožen
politični proces. Ko je, dvajsetleten, leta 1940. po 4 mesecih bil izpuščen iz zapora v Trstu,
je na odpustnici pisalo ,,komunist,,. (Skupina komunistov in iredentistov –
drugi tržaški proces). Ne glede na vse je fašistični uradnik takrat njegov
priimek spoštoval in pravilno zapisal. So pač takrat južnjaki (italijanski ! - da ne bo pomote !) pisali, kot so
,,znali,, in za pravilen, slovenski
zapis priimka se je bilo treba pogajati; vztrajati!
Zgoraj torej dokumentirana poslednja brca, ki jo je Žarko kasiral od svojih ljudi. Zagotovo poslednjo, ker bo v kratkem dopolnil 96 let, je
slep in zanj v Rimu skrbi Moldavka, ga. Raisa.
Spodaj se predstavlja sam: ( V zapisu je par napak. Poslal mi je ta tekst junija 2013, potem, ko ga je narekoval slep,
po spominu in v italijanščini piscu brez interesa . Tudi je tukaj, razumljivo, prezrl svoje zagrebško obdobje - grožnjo z Golim.)
Objavljam prevod:
-SODNA
KRONOLOGIJA IN OSTALO
1932 – Ministrstvo za javno šolstvo je napovedalo razpis za učence osnovnih šol na temo Transvolata Atlantica (Prelet Atlantika) ob priliki desetletnice fašističnega režima. Preletenja se udeležuje okrog petnajst hidroplanov Savoia-Mrchetti zgrajenih v Tržiški ladjedelnici. Tematika je ravno ta: govoriti o Preletu. Prejel sem 1° nagrado za tržaško pokrajino, nagrado ki predstavlja majhen model hidroplana (ki se je zgubil) in diplomo Ministrstva. Nagrajevanje se izvede v majhnem gledališču prosvetnega doma na Opčinah; udeležijo se učenci in učitelji petih razredov osnovne šole.
1937 – Seznanim se s Pierom Fonda, ki, kot jaz, obiskuje licej Petrarca v Trstu. Postala bova dobra prijatelja tudi zaradi športa: igram tenis na igrišču vile Letizia na Opčinah, ki je last družine Fonda – Veneziani, lastnikov tovarne podvodnih barvil iz Trsta, edina tovrstna tovarna v Evropi. Glavna firma je v Londonu. Piero me seznani z družino. V 1939. letu, ob zaključku Liceja Petrarca, me Piero prepriča, da se vpišem na kemijsko fakulteto na Univerzi v Bologni; po končanih petih letih bom sprejet kot kemik v tovarni, to je obljuba. Leta 1939 se vpišem v 1° letnik in grem v Bologno skupaj s Pierom.
1940 – Leta 1940 sem aretiran v Bologni v velikem zajetju Slovencev z 272 priprtih. Italija je napadla Jugoslavijo v drugi sv. vojni; ostanem v zaporu za štiri mesece, zapustim ga 18. februarja 1941, ostanem pod nadzorstvom. Kak dan potem, me Piero obišče doma in njegov obisk me navdaja s ponosom: poznam politično opredeljenost družine Fonda-Veneziani. Molčeč antifašizem.
1942 – Vrnem se v Bologno in 25. maja sem ponovno aretitan pod pretvezo delovanja v korist Velike Britanije in Amerike. Toda ovadba, podana od nekega tržaškega študenta v službi SIM (vojaška protiobveščevalna), je bila povsem lažna. Skupaj z 9 priprtimi prijatelji, med katerimi je bil Branko Agneletto, zapustim zapor 30. julija 1942. 8. avgusta sem navaden vojak, ker sem bil izključen iz tečaja univerzitetnih oficirjev iz Bologne. V Fossanu (Piemonte) spoznam Valterja Fillack-a, kot jaz izključenega iz omenjenega tečaja. Oba sva bila dodeljena čiščenju stranišč za vojake. Napisala sva prošnjo za odpravo na rusko fronto skupaj z regimentom; sanjala sva, da bi se podala k ruskim partizanom. Najni prošnji sta bili zavrnjeni in bila sva dodeljena dvem »battaglioni speciali«, Valter v Piemont, jaz v Belgioioso v pokrajini Pavia. Po vojni sem bil seznanjen, da je Valter Fillack padel v spopadu z nacisti nekaj dni pred koncem vojne. Občina Genova, po vojni, se je spomnila partizanskega heroja s tem, da je poimenovala ulico po Valterju Fillacku. Medtem sem izvedel, da Piero Fonda in njegov brat Paolo sta odpotovala v Rusijo. Ne bosta se več vrnila, izginila sta v uničevalnem umiku 1942 – 1943. V njun spomin bo Občina Trst poimenovala neko srednjevišjo šolo.
V Belgioioso je bila sestava vojske izključno iz slovenskih mladeničev, ki so bili nastanjeni v istoimenskem gradu. Postanem skladiščnik. Zadolžen sem bil, da vsako jutro naložim hlebe kruha za vojsko: imam na razpolago konja in majhen vojaški voz. Po nekaj dneh sem bil povabljen k grofu, ki je stanoval v vili znotraj grajskega obzidja. Zaupal mi je štirinajstletno hčerko za lekcije latinščine in matematike za neznatno denarno tedensko plačilo. Po nekaj tednih je bil bataljon premeščen v neko majhno kmečko vasico, ob pobočju Ligursko-Toskanskega Apeninskega masiva. Sem še vedno skladiščnik z drugim konjem in vojaškim vozom za prevažanje kruha za vojaštvo in druge potrebščine.
1943 – Poletje leta 1943 se izteka počasi in z veliko vročino; pride 8 september, konec vojne za Italijo. Dan zatem, s skupino 4-5 prijateljev se podamo peš za doseg Pavie, prek kmečke pokrajine malih vasic; vaščani nas sprejmejo z veliko simpatijo. V Paviji grem na vlak za Milan, kamor pridem v zgodnjem popoldnevu. Seveda v civilni obleki, katero sem vedno nosil s sabo, z vozovnico prvega razreda. V Milanu se vkrcam na zadnji vlak za Trst, kamor prispem okoli 20.00 ure. Iz Trsta se vzpnem peš na Opčine, moj dom. Moj oče me obvesti, da Nemci kontrolirajo celo območje kjer prestrezajo vse vojake, ki zapuščajo italijansko vojsko. Odloči, da moram zapustiti Trst in se odpeljati v Mezzano, majhno kmečko naselje blizu Ravenne, kjer bom lahko ostal za malo časa. Torej, odpotujem za Ravenno z zadnjim vlakom, ki je na razpolago v smeri Trst-Rim, seveda v prvem razredu. Spoznam se z nekim gospodom, elegantno oblečenim, visokim skoraj kot jaz. Se predstaviva in začneva, medtem ko vlak izpelje, dolg pogovor. Grof Marani gre v Rim kjer poseduje konjušnico. Argument mi je bil prirojen: obiskovaol sem hipodrome Bologne in Trsta; ne morem ga spremljati do Rima, izstopim v Bologni, da pridem do Mezzana; seveda se zahvalim in mu zaželim veliko konjskih zmag. Izstopim torej v Bologni in nadaljujem pot do Mezzana kjer ostanem nekaj tednov. Tudi tu slučaj hoče, da mi zaupajo konja s koleseljem: lahko bom porabil dneve za dosego jadranskega morja, nedaleč od Mezzana. Po nekaj tednih pride pome mati, ki me bo spremljala na poti v Trst z vlakom.
1944/45 – Ostal bom doma, bolj ali manj skrit, do pomladi 1944, ko skupaj s prijateljem Karlom Vatta dosežem partizane v hribih, v Trnovskem gozdu. Bom spadal k bazoviški brigadi kot prevajalec, in pozneje, v tržaški brigadi. Jeseni 1944 sem dobil infekcijo na desni nogi in sem težko obul čevelj. Slučaj je nanesel, da nekega deževnega dne s snegom je prišel v tabor komandant 30. partizanske divizije: je Rudi Kodrič, sorodnik s strani moje mame. Odloči, po krajšem pogovoru, da moram v Trst za zdravljenje infekcije: v hribih ni medicin za uporabo. Po nekaj dneh se odpravim peš proti Trstu, kamor bom dospel po dveh nočeh v spremstvu moje sestrične Ivanke, ki je prišla iz Komna, da me spremlja do Trsta. Hodila sva v nočnih urah in se zanesla na usmerjanja kraških prebivalcev. Začnem se zdraviti proti infekciji v Trstu pri ambulanti dr. Gortana; seveda, v ambulanto pridem v nočnih urah. Prebil sem nekaj mesecev v Trstu skrit pri neki slovenski družini. Pomladi 1944 se vrnem na Opčine v pričakovanju konca vojne, oznanjene v bližnji prihodnosti. Partizanska vojska se bliža Trstu, tako nas obveščajo kurirji. Tako bo dosegla Opčine proti koncu meseca aprila. Sedaj pa že v hiši slišimo prasketanje strojnic; partizani so pred Opčinami. S starši ostanem v hiši do konca konflikta. V noči 30. aprila – 1. maj okrog 4. ure zjutraj jasno zaslišim v temi krik nekega partizanskega komandanta pred zadnjim naskokom: Žarko napred. Je krik, ki me v istem času navda s ponosom, ker Žarko je tudi moje ime. Zjutraj 1. maja so se prebivalci Opčin vsuli na ceste s toplim praznovanjem konca vojne.
1945 – Do sredine leta 1947 sem sodeloval s Osvobodilnim slovenskim komitejem v več oblikah. Žal v januarju (maju ! - opomba F.J.) 1945 se zgodi tragičen repenski (vas Repen pri Repentabru) dogodek, ki je popolnoma sprevrgel moje življenje. Opomnim na kratko kar se je zgodilo in je bilo predmet pravosodja pri porotnem sodišču v Trstu s procesom od 1. do 9. januarja 1948.
Bil sem izbran kot koordinator skupine mladih Opencev (GAP), ki so morali vzpostavljati javni red na Opčinah, za preprečiti ljudske manifestacije, kot se je dogajalo v centrih severne Italije ob prodiranju zavezniških anglo-ameriških čet in partizanskih formacij v vzpostavljanju oblasti v veliki večini ozemlja, prav točno na severnem italijanskem ozemlju, kjer ga je zapuščala nacistična vojska.
Nekega jutra v januarju (5. maja ! - opomba F.J.) se je skupinica mladih partizanov spustila v Trst za ogled in poizvedovanje po stanju po nemški vdaji. Slučajno so trije mladi partizani srečali tri mladeniče v civilni obleki, ki so bili od partizana Michela Gallo prepoznani kot pripadniki komande železniške policije na Opčinah.Omenjena komanda je sodelovala v teku leta 1944 s ponavljajočimi represalijami proti prebivalcem Repna in Repniča in drugim slovenskim naseljem. Trije ustavljeni fašisti so dali svojo pomoč pri represalijah in s tem so bili krivi hudih prekrškov do slovenskega življa. Prepoznanje se je zgodilo v bližini kopališča Excelsior (Barkovlje -TS). Prepoznal jih je partizan Gallo v kolikor je imel predhodne komercialne stike s komando milicije iz Opčin s prodajo in popravljanjem koles ter motornih koles fašistom. Trije fašisti so bili prisiljeni se vrniti na Opčine, kjer so bili zaprti začasno v opustelem protiletalskem zaklonišču. Drugo jutro (20. maja ! - opomba F.J.) sta prišla dva partizana GAP iz Repna z zahtevo po izročitvi treh fašistov. Ž.B. je sprejel oba delegata in jima ugodil zahtevo, ki je odgovarjala normi glede smotrnosti premestitve morebitnih fašističnih ujetnikov v področja, kjer so sodelovali z nacistično vojsko. Prej pa je Ž.B. hotel imeti telefonsko svetovanje s komando v Sežani glede pravilnosti odločitve. Po tej potrditvi, je ukazal izročitev treh fašistov delegatom Repna s predpostavko, ki so jo sami predlagali, da ostanejo v zaporu do organiziranja sodbe od strani civilnega ali vojaškega sodišča iz področja pod slovensko administracijo. Takoj po tem sta oba delegata šla v zapor in prevzela tri fašiste; skupinici so se pridružili še štirje openski partizani – prostovoljci. Sledil je odhod skupinice šestih partizanov in treh fašistov. Ko so prišli v Repen so se nastanili na dvorišču lokalne gostilne. Opoldan sta se dva repenska partizana oddaljila za kosilo. Nepriložnostno je openski partizan Rinko Vidali prevzel komando vojaške skupine in sklical zbor vaških prebivalcev, katerim je naslovil manjši govor; poudaril je vlogo treh fašistov pri nacističnih represalijah in s tem v zvezi njihovo odgovornost. Po končanem govoru je vprašal prisotne vaščane: »Kaj moramo narediti s temi tukaj«. Odgovor, približno dvajsetih oseb je bil edini: »Na smrt,na smrt«. Popoldne istega dne je Ž.B. srečal partizana Vidalija na Opčinah: vprašal ga je novice o zjutrajšnji skupini in je takoj dobil tragičen odgovor: »Justificirali smo jih po pravilih ljudske pravice« ; s tem se je partizan Vidali poslovil brez drugih besed. Obvestil sem komando v Sežani kar se je zgodilo in zahteval poseg partizanske policije. Nisem smatral potrebno obvestiti tržaško kvesturo v kolikor teritorialno odgovorni so bili partizani slovenske Osvobodilne Fronte, organi partizanske policije. Kar, na žalost zame osebno, se ni dogodilo.
V času od maja 1945 do polovice junija 1947 (binkoštna nedelja in ponedeljek) sem prejel nalog od strani vodstva UAIS v imenu UCEF (novoustanovljena športna organizacija), katere sem bil tajnik, da zaključim neke zelo važne projekte.
1)- V letu 1947 sem bil poslan v Prago za vzpostavitev kontaktov s promocionalnim komitejem prvega Svetovnega Festivala Demokratične Mladine (Maj 1947). V avgustu-septembru sem se udeležil slavnosti festivala. Posebno dobro se spominjam zaključne prireditve s prisotnostjo več tisoč mladih, ki so prišli iz evropskih držav. Ob koncu končne manifestacije je bilo prisotnih veliko voditeljev evropske levice, ki so se udeležili neuradnega srečanja. Italijo je zastopal Enrico Berlinguer.
2)- Meseca januarja 1946 sem se udeležil srečanja za jugoslovansko Federacijo Nogometne lige v Beogradu.Kot predstavnik UCEF, skupaj z Edy-jem Boltar, predsednikom društva Ponziana iz Trsta.
3)- Skupaj z političnim vodjo Francem Štoko sem se udeležil balkanskih iger v bolgarski Sofiji. Za Trst so tekmovali kolesarji in rokoborci. Sprejel nas je predsednik bolgarske republike na centralni tribuni stadiona v Sofiji.
4)- Ustanovljeno je bilo (na papirju) Svobodno Tržaško Ozemlje. Napisal sem vrsto člankov za komaj ustanovljen športni časopis – »Trieste sportiva«. O priložnosti stvaritve Tržaškega Olimpijskega Komiteja, ki bi zanimal atlete svobodnega ozemlja. Žal po nekaj tednih smo morali sprejeti dejstvo, da STO ne bo zaživel in zato projekt COT (Tržaški Olimpijski Komite) je doživel brodolom. Šel sem tudi v Milan za srečanje s predsedniki CONI (Italijanski Olimpijski Komite) in COL ,Internacionalni Olimpijski Komite. Obljubili so podporo našemu projektu, žal propadlemu.
5)- Za 1. maj 1946 se je vršila na tržaškem stadionu polišportna manifestacija s soudeležbo madžarske državne nogometne reprezentance in Hajduk- a. V tistem času je bila madžarska državna reprezentanca najboljša na svetu. Sodelovali so tudi osnovnošolci tržaške pokrajine s telovadnimi nastopi. Ob zaključku manifestacije se je izkazal tudi Moto Club Triestino, sveže ustanovljen.
DVOJNI HLINJENI AREST
Na binkoštno nedeljo sem se vrnil domov na Opčine približno ob 19.00 uri. Na kratkem prehodu od openske tramvajske postaje do stanovanja moje družine, so me vstavljali mladi openci katere sem poznal in mi sporočali, da dva policista v civilu tržaške kvesture sta spraševala za stanovanje moje družine. Okrog 14.00 ure, v kolikor nisem prišel domov sta se vrnila v Trst. Nisem polagal važnosti tem sporočilom. Drugi dan zjutraj, na binkoštni ponedeljek, sem bil v uradu UCEF, kjer sem bil tajnik, nakar približno ob 11.00 me je gospa gospodinja stanovanja obvestila, da sta se predstavila na vratih stanovanja dva gospoda (policista) in vprašala po meni. Šel sem do vhoda v stanovanje in se predstavil: Eden od dveh policistov mi je rekel, da moram z njimi na kvesturo, toda rekel sem,da moram prej v stanovanjsko kopalnico. V redu sta odgovorila. Instinktivno sem sklenil zapustiti stanovanje in se oddaljiti. Oba policista me nista ovirala: po desetih minutah sem bil pri vodstvu našega slovenskega gibanja. Edinemu prisotnemu voditelju sem razložil obisk dveh policistov. Bolje
je, da se oddaljiš iz Trsta vsaj za nekaj dni, potem se bo videlo. Po manj kot v eni uri sem bil odpeljan s službenim avtomobilom v Piran. V nekaj dneh mi je bilo jasno kar se je dogajalo v zvezi z dogodki januarja (20.maja 45.) v Repnu. Začel sem tako moje kratko izgnanstvo iz Trsta. Vrnil naj bi se v letu 1952, toda ne v Trst, ampak v Magnago v Furlaniji. Ostal sem v coni B do konca leta 1947 in sodeloval na več načinov s slovensko politično organizacijo. Očitno sem obvestil mojo družino in mojo zaročenko, Marijo Tommasini, da se bom z njo poročil 21. Oktobra 1948 v Savudriji, v Istri.
1948. – Proces za tragičen dogodek v Repnu se je začel v januarju. Spremljal sem ga skupaj s tremi odvetniki tržaškega sodstva. Proces je trajal 4/5 dni in sodba je bila strašna. Razprava na porotnem sodišču v Trstu je imela pristransko razvijanje proti meni in ostalim šestim partizanom. V zadnjih dveh dneh je postal političen proces s težkimi obtožbami. Po mojem mnenju bi moralo sodišče razlikovati med mojo odgovornostjo in ostalih šest partizanov. Po približno šestih mesecih je bil priziv: po mojem mnenju bi me morali odvetniki braniti z večjo motivacijo ob dejstvu, da nisem bil prisoten pri tragičnem procesu v Repnu in odločitev partizana Vidalija je bila njegova izključna odločitev, v nasprotju z uredbo sprejeto na Opčinah v jutru ko so prevzeli tri fašiste za komando Repna in je predvidevala njihov nadzor do rednega procesa. Osebno sem bil obveščen o tragediji od samega Vidalija, ko sem ga srečal na Opčinah na Narodni ulici, kjer sem mu očital težko odgovornost. Po tem srečanju nisem več videl, ne njega, ne ostalih partizanov. Drugi dan po dogodku sem šel v Sežano in na odgovarjajoči sedež ter povedal kar se je zgodilo dan prej. V Sežani sem tudi vprašal za posredovanje partizanske policije s preiskavo. Žal se to ni zgodilo in tako je zadevo prevzela tržaška kvestura. V začetku 1948. leta sem dobil začasno zaposlitev po zaslugi dveh istrskih prijateljev. Vrnil sem se v Koper za poroko, katero sem predhodno omenil.
V letu 1949 sem bil sprejet v NARODNI ZAVOD, kjer sem vodil italijansko sekcijo za prevajanje in tiskanje predvsem knjig za osnovne šole v Istri. Leta 1950 sem spoznal Markiza Pinta Belleli-ja, italijanskega veleposlanika pri jugoslovanski vladi. Obiskal sem italijansko ambasado skupaj z ženo za vizum poti in povratka v Trst. Povedal sem mu kar je bilo potrebno, veleposlanik pa mi je obljubil, oziroma zagotovil, da bo raziskoval o zadevi Repna skupaj z Ministrstvom za Zunanje zadeve in advokatom Gerinom takrat predstavnikom italijanske republike pri ZVU (Zavezniški Vojaški Upravi v Trstu). Nisem več srečal Markiza in tako nisem dobil nadaljnjih poročil. V letu 1951 sem dobil poziv za učitelja kemije na italijanskih in slovenskih šolah v Kopru, v času mojega zelo začasnega v Kopru, medtem ko moja žena se je vrnila v Trst k družini.
1952, - Moja hčerka Tiziana se je rodila 27. 05. 1952. Videl sem jo lahko šele v mesecu juliju v Kopru skupaj z družino Tommasini. 30. julija mi je ministrstvo za pravosodje podelilo oprostitev za zadeve Repna iz leta 1945. Predvidevam, da je Markiz Pinto zares posredoval, kot je obljubil, in temu je sledil dekret pomilostitve. 13. septembra je prišel v Koper moj tast in me peljal v Italijo,toda ne v Trst zaradi veta tržaške kvesture, ki ni razprostrla pomilostitve z datumom 30. julija. V Kopru sta me obiskal mati in oče. Oče z gospodom Podobnikom, s katerim poleg delovnega razmerja, je razvil lepo prijateljstvo.
1953. – 19. februarja sta mi umrla starša, zaradi zastrupitve s plinom, v noči med 18/19. februarjem. Moja žena in tast sta vložila prošnjo na tržaško kvesturo, da bi se lahko udeležil pogreba. Tržaška kvestura je zavrnila prošnjo in jaz sem spremljal pogrebni obred od daleč iz Tržiča (Monfalcone). Marca 1953 sem bil zaposlen, po priporočilu prijatelja iz Maniaga, v veliko podjetje REX bratov Zanussi, ki je proizvajalo kuhinjsko tehniko in prve televizorje. Sprejet sem bil za proučitev procesov fuzije litega železa, za povedano proizvodnjo. Je bilo zares delovno mesto, ki mi je zagotavljalo napredovanje v svojstvu kemika, zahvaljujoč se dejstvu dveh diplom bolonjske in zagrebške univerze, toda po enem mesecu je predsednik in posestnik Lino Zanussi prejel anonimno pismo iz Trsta z dokumenti tržaškega procesa iz leta 1948 in drugih dokumentov blatenja moje osebe.
1954. – Skupaj s tastom pridem v Rim. Sklep za preselitev v Rim je izhajal iz težke rešitve tržaškega problema, zato moj tast se je odločil, da zapusti mesto. V Rim smo prišli 24. avgusta 1954 in takoj seje začelo delo za zgraditev majhne tovarne in dveh sosednjih stanovanj. V letu 1957 se je začel trgovski del s prodajo kaminov Superior.
1964. – V tem letu sem sklenil, da se osamosvojim in sem sprejel zastopstvo treh industrij severne Italije (Milano, Modena, Bassano).
1974. – V tem letu sem kupil na obroke lepo stanovanje v katerem še danes živim.
1980. – 20. septembra se poroči moja hčerka Tiziana s Claudijem, mojim prihodnjim zetom. Vselili so se v stanovanje podedovano od babice, moje tašče Gabersi Gemma in Tommasini, matere moje žene.
1985. – Upokojil sem se po predpisih INPS.
1990. – Virus jo je ubil – stafilococus aureus – umrla je moja žena Maria Tommasini. Od takrat sem lahko računal na trajno in ljubeznivo oskrbo hčerke Tiziane.
2000. – Izvedel sem,da moje ime je bilo vključeno na INTERNET: tržaški proces 1948 leta z drugimi obrekovalnimi opombami o moji osebi. Zahteval sem izbris dokumenta a sodišče je zavrnilo zahtevo.
2002. – Ob priliki »dneva spomina«, v katerega je MSI hotela uvrstiti v 10. Februar vsakega leta, sem prejel tri anonimna pisma iz Trsta.
Pisma so bila označena z začetnicami neofašističnih organizacij. Šel sem na generalno direkcijo DIGOS v Rimu,da bi posredovala. Šel sem tudi v Trst na DIGOS za doseči kaznovanje avtorjev pisem. Smatram, da lahko od tistega datuma naprej rečem, da nisem več dobil drugih pisanj proti meni in torej sodim, da mera nadzorovane svobode je bila končno izbrisana.
Konec zapisa. Žarko je bil obsojen, pomiloščen, vendar ne tudi opran krivde. Prilagam značilen tekst, ki Žarkota bremenij in v nadaljevanju tudi njegov zagovor po točkah, ki mi ga je potem poslal. Navaja še, da so bili trije civilisti prepoznani od strani ,,njegovega,, podrejenega dne 5. Maja, ob priliki demonstracij v Trstu. Ta, ki jih je prepoznal in njegova skupina so jih tam zajeli in nato zaprli na Opčinah. Gallo je bil, kot pravi Žarko ,,mlad openski partizan,, kar pomeni, da se je v odpor vključil po 9. Septembru 43.in bil v tem prepričanju do leta 47., nakar se je prelevil na nasprotno stran, pričal proti njemu in si reševal kožo. Onemogočiti je bilo treba Žarkota. Dne 5. Maja 45. to je na dan zajetja, je Žarko bil s skupino Opencev, kolesarjev, v Ajdovčini. Bilo je tam praznično ob ustanovitvi nove vlade. Zvečer, po povratku je srečal Vidalija na enem vogalu in izvedel kaj so storili - za poboj.
slika : Kronologija dogodkov na Primorskem (maj 45.-september47.), stran 6 – Goriški muzej, 1977. Gre za izbor časopisnih novic.
Še en internetni, ponavljajoč, značilen, Žarko bi rekel ,,brezvezni,, tekst. Žarko ni bil ,,titin,,. Prav zato se je bil prisiljen vrniti. Ostal je stalinist ( italijanski komunist ), zato pač zrel za Goli otok, ki sta ga dejansko tudi izkusila dva njegova zagrebška sodelavca, včlanjena v jugoslovansko partijo. V času informbiroja se je namreč nahajal v Zagrebu. Tam je tudi zaključil študij, ki mu je bil zaradi vojnih razmer prekinjen na univerzi v Bologni in tudi diplomiral iz kemije. Tisto uro izpraševanja je opravil profesor, sicer Slovenec in mu naklonil izpraševanje v italijanščini, kar je Žarkotu omogočilo tekočo komunikacijo in samo še potrdilo zavest o širini, ki jo slovenstvo zmore.
Komunisti (italijanski) v osvobojenem Trsu so bili sestavni del Jug. partije.( Medtem, ko je že na Goriškem bila KP vključena v protinemški odpor po vzoru , ki je veljal za celo severno Italijo - v okviru CLN - komite narodne osvoboditve. KP Italije, rimska centrala, vse do razpada Italije in nemške zasedbe ni dovolila oboroženih partizanskih enot proti fašizmu.) Poleg tega so v Trstu močni delavski sindikati, ne glede na nacionalnost zahtevali ureditev po sovjetskem vzoru. Iz priloge zgoraj je jasno, da so zavezniki do 12. junija 45. imeli le dovoljenje za bivanje v Trstu in koridorju proti Avstriji. Po 12. juniju je vzpostavila oblast ZVU na način, da se ni vmešavala v intrige med partijo in CLN ( ostale politične frakcije, s katerimi tržaška partija ni sodelovala. Njihovo oboroženo krilo so namreč sestavljale tudi enote republikanskih fašist. milic, ki so tudi po padcu fašizma vzdrževale javni red v državi pod nemško okupacijo ). Tako so se tržaški komunisti še celo leto 1945. zavzemali za priključitev k Jugoslaviji. Kasneje so se opredelili za STO. Z informbirojem leta 48. je slovenska levica na tržaškem s cepitvijo izgubila moč.
 Žarko še živi ! |
Konec prvega komentarja.
Se nadaljuje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar